Najlepša pohvala

Od najbolj prikupnega malega človečka na svetu.
Danes po kosilu v okrnjeni sestavi (ljudje, ne kosilo) sedimo in se pogovarjamo. Moja mlajša nečakinja veselo koraka po stanovanju in se polna občudovanja in začudenja, kaj je zdaj to, zazira v svojo podobo v ogledalu. Njena mami ji reče, naj se le gleda, saj je najlepša punčka na svetu. In oglasi se moja starejša nečakinja, rekoč, da je tudi ona najlepša punčka na svetu. In potem se s svojimi čudovitimi učki obrne k meni in reče: ¨Pa ti si tud!¨ ;)
Ooooo, lepo. Za lepšo nedeljo :)

Sitna

Zadnjih nekaj dni, zelo.
Rada bi: imela službo (najbrž za redno najprej rabim diplomo, ali vsaj biti tik pred), čisto svoj domek, avto, družino, skratka - samostojnost.
Ker vem, da nimam šans, sem zadnje dni sitna. In to stanje samo še poslabšuje dejstvo, da sem na faxu minimalno 9 ur na dan.
Se slišimo, ko bom boljše volje.
Pozdravčki od mene!

1. oktober

Pa je spet prišel, ta (ne)slavni dan za mnoge študente.
Moji dnevi od danes naprej spet spreminjajo svojo podobo, ritem bo treba podrediti faxu, prostega časa bo manj, dela pa vedno več. Pa kaj hočemo, je treba, ane?
To je samo še en nov začetek. Ker vemo, da je vsak začetek težak, pa vsem študentom, ki so se jim danes iztekle počitnice, želim veliko uspeha in (dobre) volje za premagovanje ovir in doseganje ciljev. Seveda, voščilo namenjam tudi sebi! ;)

Wishlist (kar tako)

Moj rojstni dan je še daleč. In vsi prazniki tudi. Ampak imam vseeno veliko (materialnih) želja, za katere nimam dovolj finančnih sredstev, da bi jih uresničila. Torej, če slučajno kdo čuti željo, da bi me kar tako za foro malo obdaroval, mu pomagam s seznamom ;)
Optimist, ha?

Želim si:

• avto!!!
• kake 4 pare čevljev različnih namembnosti
• nov stol za k pisalni mizi (preden si razbijem vse zobe, ker bom enkrat na tem starem polomljenem samo zgrmela na gobec)
• torbo za na fax
• fensi šmensi ledrco, tako hudo
• jesenske cunjice
• novo posteljo s kvalitetnimi vzmetnicami
• kako dodatno omaro (ki jo sicer nimam kam postavit, ampak ok), ker imam v sobi totalno preveč stvari, ki jih nimam kam dati
  

No, OK, pa še:

• stanovanje... ali pa, ker danes nisem ravno skromna, kar hiško.

Hahaha... Lubi je ravno šibal vplačat loto, mogoče pa bo kaj iz tega ;)

Doma

Pa smo preživeli še en lep dopust. Na koncu sva se le odločila za Toskano. Domov sva prišla sicer že v soboto zvečer, ampak do zdajle še ni bilo energije, da bi se spravila k pisanju :)
V glavnem, Toskana je še lepša kot pravijo, samo nujno jo bo treba iti pogledat še v kakem drugem letnem času, npr. ko cvetijo ogrooooooomna polja sončnic, ali pa spomladi, ko poganja žito in cveti mak in drugo poljsko cvetje. Je pa pokrajina taka, da se iz minute v minuto, iz ure v uro, iz letnega časa v letni čas spreminja. In vsakič je zanimiva in lepa - na svoj način. Vsakič, ko se ozreš okoli sebe, je drugačna.
Na žalost se je že prvi dan začelo na veliko dogajati. Zakaj pravim na žalost? Ker ni bilo prav nič prijetno. Nekje na pol poti okoli Padove nama je namreč crknil avto. Oziroma bolj natančno klima. In zarad klime crkne cel avto! No, saj ne crkne, samo notri se nekaj začne šmelcat in se kadi izpod havbe(a je to slovenska beseda?). In potem je treba zamenjati kompresor pa filter pa jermena pa ne vem kaj še vse. Da ne bo pomote, nimam ravno kaj dosti pojma o tem, kar govorim, samo tako nekako so nama razložili, kaj vse je narobe. In potem čakanje na italijansko vlečno službo. In komuniciranje s tistim, ki šlepa, in seveda ne zna niti besedice angleško. In potem iskanje renta car-ja. In vožnja na letališče v Benetke po renta car (sama sreča, da smo bili z dvema avtomobiloma, da smo se zvozili. Hvala za pomoč soudeležencema!). In potem SPET nazaj do Padove plus še 250 km do Toskane. In veliko moje živčnosti in Lubijeve tolažbe. Potem so se zadeve pomirile, z neverjetno prijaznim italijanskim serviserjem (ki btw zna odlično angleško!) se je Lubi lahko vse dogovoril, tip je šel full na roke in iskal najcenejšo varianto, nato naju je prišel celo iskat na železniško postajo, ko sva šla iz Firenc do Padove z vlakom po najin avtoček. V glavnem, stvari so se dobro iztekle, samo denarnica je kar za nekaj evrov tanjša. Pa en dan Toskane sva zapravila s to vožnjo sem in tja, ampak lahko bi bilo veliko huje.
Aja, da ne bi bilo premalo pripetljajev, je Lubi v nedeljo zvečer ugotovil, da nima polnilca in rezervne baterije za fotoaparat. Aaaaa?!!!?!? Hvala komurkoli že, ga je uspel v torek kupiti sredi Siene. Počitnice v Toskani brez fotoaparata bi bile še zame pravo mučenje, kaj šele za navdušenega in strastnega fotografa, kakršen je moj Lubi.
Kljub vsemu je bilo zelo lepo. Za moje pojme malo preveč natrpan urnik za dopust, ampak vseeno. Bo pa naslednjič bolj na izi ;)
Ja, pa toliko vina, kot sem ga v tem tednu spila v Toskani, ga prej nisem pomoje celo življenje :) No, malo pretiravam, ampak je bilo fino tako pri večerjicah iz talepih kozarcev piti domač vinček.
S Chiantijem sva založila tudi vse sorodstvo, tako da upava, da bodo tudi oni uživali v pozdravčkih iz Toskane. Če pa kdo želi še potopisno predavanje, naj se javi pri meni in se bomo dogovorili :)
Sem pa tudi kar dobro obnovila moje (preslabo) znanje italijanščine. Večina Italijanov je namreč prav zares zarukanih in znajo samo svojo makaronščino. No, nič hudega, v bistvu je to samo povečalo mojo željo po znanju tujih jezikov.
Zdaj se grem pa malo pred TV počit, moram izkoristiti še dva lenobna dneva počitnic ;)

P.S. Ko bom pri volji, bom prilepila tudi kako slikico.

Waiting for tonight

Komaj čakam današnji večer, pravzaprav že popoldne. Danes sem namreč zadnjič v službi, tako da se mi ob 16.00 spet začnejo počitnice ;) V torek pa z Lubijem spet nastopiva dopust (samo ne me še vprašat, kam greva!) ;) Zaenkrat je najbolj v igri Toskana, ampak ni še nič sigurnega. Letos se namreč z mano nekaj dogaja, in se mi ne da potovat, Lubi je seveda nad tem totalno razočaran, ampak kaj morem. Če bi bilo po moje, bi šla v naš gorski raj in na naš otoček. Bomo pa videli, kaj se bova na koncu odločila. Do sedaj se mi samo tale Toskana zdi dovolj mamljiva ;) Ko bom kaj več vedela, poročam.
Sicer pa danes pričakujem prijetno popoldne in večer, če bo Lubi za, se mi full lušta ene mehiške večerjice pa enega luštnega filmčka. Pa da malo pozabim dogodke tega tedna, ki so me čisto preveč vrgli s tira (a me zato tišči v prsih?).
Torej, še dobre 3 ure in pol na šihtu in potem domoooooooov!

Lep vikend!

Happy to be alive

Včeraj sem jamrala. Danes sem vesela, da sem živa in da si želim živeti in da je tako tudi z mojimi najdražjimi. Včeraj si je moj sorodnik vzel življenje. Zakaj, ne ve nihče. No, vsaj tako so rekli. V bistvu ni pomembno. Ni ga več, očitno je obupal. Kaj se mora človeku zgoditi, da naredi kaj takega, ne vem. Niti nočem vedeti. Očitno mislijo, da jim bo bolje na drugi strani mavrice. Upam, da jim je res. Hudo mi je za tiste, ki ostanejo. Ne morem si predstavljati bolečine staršev, sorodnikov, partnerjev, vendar čutim z njimi. In je hudo tudi meni.
K. in D. želim vama vsa moč tega sveta, da bosta sčasoma prebolela vajino izgubo. Tebi, G., pa lahko rečem samo še počivaj v miru.

Each day is a gift, not a given right. (avtorja ne poznam, povzeto po E.)