Liebster Award

In je zadelo tudi mene. :) Barbara, hvala za nominacijo! :)

Takole gre:

1. Zahvali se osebi, ki te je nominirala in objavi povezavo do njenega bloga.
2. Navedi 11 dejstev o sebi.
3. Odgovori na 11 vprašanj, ki ti jih je zastavil nominator.
4. Z Liebster Award nagrado nominiraj 11 drugih blogerjev, ki imajo manj kot 200 spremljevalcev.
5. Sestavi 11 vprašanj, na katera bodo morali tvoji nominiranci odgovoriti.
6. Nominirancem na njihovem blogu napiši komentar in jih obvesti, da so bili nominirani.

No, pa pejmo ...

11 dejstev o meni:

1. občutljiva, melanholična in nostalgična dušica
2. obožujem otroke, tudi ko so malo manj prisrčni ;) (še posebej zaljubljena v svoji nečakinji)
3. obsedena z nohtki - vedno morajo biti brezhibno urejeni in nalakirani
4. pogosto preveč pasivna in zaskrbljena
5. rada imam naravo in zadnje čase vse bolj vse tisto, kar je naravno (nekaj se trudim ukvarjat tudi z naravno kozmetiko)
6. dobre knjige so moje zveste spremljevalke - od noro romantičnih do absurdno kriminalnih
7. kljub temu, da sem že diplomirala, sem še vedno študentka; ampak samo še nekaj mesecev
8. čeprav trenutno delam dve službi, sem v resnici brezposelna
9. ko se zbudim, sem večinoma neskončno tečna - jaz pravim, da imam jutranjo depresijo
10. sem prav stereotipni romantik, romantično se mi zdi vse tisto, kar v ameriških filmih mnogi opisujete kot totalno osladno
11. (preveč) navezana na starše in nora na Lubija

Odgovori na Barbarina vprašanja:

1. Če bi bil ptica, katere vrste bi bil?
   Ufff, ne poznam prav dobro ptic. Ampak zagotovo NE selivka. :)
2. Kateri je tvoj najljubši kraj, kjer se počutiš res udobno?
   Ukanc. In Mali Lošinj. Pa seveda najin kavč :)
3. Katero supermoč bi si želel?
   Več njih. Na primer teleportiranje. Včasih branje misli. Moč uresničevanja velikih želja. Moč zdravljenja neozdravljivega.
4. Kaj bi počel, če bi lahko sredi dneva naredil pavzo, ustavil čas?
   Odvisno od razpoloženja. Včasih bi šla direktno spat, včasih z Lubijem na izlet ...
5. Kaj imaš raje: prozo ali poezijo?
   Prozo.
6. Kateri je tvoj najljubši del dneva?
   Pozno popoldne in večer.
7. Katero glasbo najraje poslušaš?
   Zadnje čase to, kar se trenutno vrti na lestvicah. Vedno pa pašejo tudi dalmatinske. Včasih sem pa govorila, da sem rokerca. :)
8. Ali igraš kak inštrument?
   Težko rečem, da ga igram. Sem pa igrala klavir.
9. Kaj si si želel postati, ko si bil majhen? In kaj zdaj?
   V osnovni šoli sem si izjemno želela postati učiteljica. Danes si pa želim dobit službo. :) Če bi šla še enkrat na fax, bi pa verjetno izbrala vzgojiteljsko.
10. Ali obsojaš ljudi, ki se sprehajajo po levi strani pločnika?
    Ne, ker to počnem tudi sama, kadar je to notranji rob. Mi gre pa izjemno na živce, da nekateri hodijo kot tanki in pričakujejo od vseh, da se jim bodo umikali.
11. Kaj je najlepši kompliment, ki si ga prejel?
    V nasprotju z mano ljudje okoli mene niso prav romantični, zato niti ne vem ... Trenutno se spomnim samo tega, da mi je nečakinja rekla, da sem lepa. In me totalno ganila.

Nominiram blogerke:

1. mtko uri
2. Anito
3. Olivijo
4. Drobtinice
5. Julijine mehurčke
6. Nežo
7. Bonbončka
8. 4 is the new 2
9. Sandro
10. Blup
11. všečno

In še moja vprašanja nominirankam:

1. Katere so tiste drobne stvari, ki te vsak dan sproti opomnijo, da je življenje lepo?
2. Kako se najpogosteje sproščaš?
3. Če bi si lahko zaželela karkoli, brez omejitev, kaj bi to bilo?
4. Kateri kotiček doma je tvoj najljubši?
5. Katera trgovina (oziroma kateri produkti, storitve) je najnevarnejša za tvojo denarnico?
6. Kaj je tvoja največja strast?
7. Kdo ali kaj te najbolj vrže s tira?
8. S čim se najraje posladkaš?
9. Brez česa nikoli ne greš od doma?
10. Kava ali čaj?
11. Jutro ali večer?

Uf. Morm priznat, da sm se kr namatrala. :)

Srečno, zdravo in veselo 2014

Vetra ne moremo spreminjati, lahko pa nastavimo svoja jadra. Obrnimo jih tako, da bomo vanje ujeli srečo, uspeh in zadovoljstvo.

Srečno v novem letu!

Božična čarovnija

naj:

• odpravi nadležen prehlad
• poskrbi, da bo moj podplat tak, kot mora biti (se čudno sliši, vem, ampak vseeno)
• zniža temperature, da ne bo zunaj tako gnilo
• spodbudi koga, naj mi vsaj čestita za to, da sem že četrto leto zapored na Dekanovi listi najboljših študentov
• prinese dobro voljo tudi v srca tistih, ki so sami, osamljeni, žalostni, žalujoči
• in še kaj.

Letos nisem pisala seznama želja. Ker so od materialnih veliko močnejše drugačne želje. Tiste, ki mi jih ne more nihče kupit in zavit v darilni papir ter postavit pod smrečico. Ampak o tem ne bom ne pisala ne razmišljala danes. Ker danes je čas za dobro voljo, ljubezen, toplino, prijaznost. In dobro hrano. :)

Želim vam, da božična čarovnija pride v vaš dom in pripravi kakšno prijetno presenečenje. Pa lepo praznujte! In radi se imejte. :)

Po treh letih ...

... je spomin nate še vedno zelo živ. In tudi obiščeš me včasih. A le v sanjah, ker samo tako me še lahko. Upam, da ti je lepo, tam, kjer si, na drugi strani mavrice. Te pa pogrešam, ata, veš.

Hvaležna jutru

Zame zelo nenavadna izjava, ker nisem jutranji človek. Nasplošno zelo težko vstanem iz postelje in zjutraj nikakor ne funkcioniram tako, kot bi bilo treba. Ampak ko se ti v sanjah dogaja mora, ki si jo enkrat že doživel (in je nikakor ne bi želel spet), je vse drugače. Tako vesela sem bila, ko sem se zjutraj zbudila in ugotovila, da je vse tako, kot je bilo zvečer. Tako kot mora biti. Prav. Stisnila sem se k Lubiju za dragocenih nekaj minut in začetek dneva je bil takoj lepši.

Slivova marmelada za lačne malčke by Anita

Pravkar sem pri Aniti prebrala o njeni dobrodelni ideji. Ker se mi zdi odlična in hkrati povsem izvedljiva, sem se takoj namenila deliti jo naprej.

Torej, če na kratko povzamem: zaradi letošnje obilne bere sliv (verjetno tudi drugega sadja), katere velik delež bo po vsej verjetnosti pristal pod drevesi in zgnil ali se skuhal v slivovko, bi lahko izvedli dobrodelno akcijo kuhanja slivove marmelade, ki bi jo razdelili lačnim otrokom, šolam, vrtcem, zavodom itd. 

Za izvedbo akcije so potrebni posamezniki ali podjetja, ki imajo na voljo ustrezne pripomočke za kuhanje večjih količin marmelade - velike lonce, gorilnike, pečice idr. Zato - če imaš, poznaš koga, lahko koga pozoveš - sodeluj, deli naprej, širi idejo.

Anita, super ideja!

Otroci (in jurčki)

To, da sem nora na otročke, najbrž ni več treba poudarjati, saj že ptički čivkajo o tem. Ampak očitno se ta moja naklonjenost ne konča pri otrocih. Navdušena sem tudi nad živalskimi mladički. Tako zelo, da se mi do srca zasmili zapuščen majhen mucek, ki nekega deževnega večera prijoka izpod avtomobila in gre za tabo do vrat. In mu potem neseš mlekca, da se bo vsaj malo najedel. (Pa v bistvu mačkov sploh ne maram. Odraslih se celo malo bojim.)
No, pa tudi to še ni vse. Očitno sem privržena vsemu majhnemu. Tudi jurčke najdem samo majhne. :) Ali pa take, ki so že vsi obžrti. Ko doma z Lubijem čistiva gobice, ni prav nobene dileme, kdo je našel katerega. Lubijevi so tisti veliki, popolni, nepojedeni, čisto pravilni, kot bi jih narisali. Moji pa tisti miceni, ki jih moram iz zemlje dobesedno izkopat. Ali pa kak sicer malo večji, ampak ves požrt, namočen, star.
Skratka, falila sem poklic. Še jurčki kažejo na to. :)
Nekaj lepih sem pa kljub temu našla ...

Tesnoba

je moja dolgoletna spremljevalka. Zadnje leto se zaradi mojega intenzivnega boja proti njej najino razmerje sicer rahlja, ampak v določenih situacijah je še vedno prisotna. Ena taka situacija je pregledovanje zaposlitvenih portalov. OMG. Kako, hudiča, bom jaz dobila službo?! Če ne zahtevajo več let delovnih izkušenj, nekateri tudi od 10 do 15, moraš bit največji stručko ever. Največ šans imaš, če si izkušen vodja, imaš hkrati izjemno ekonomsko-računovodsko znanje, obvladaš 3 jezike, pravnik, kadrovski manager, tržnik in tajnica. VSE v ENI osebi. Shranila sem sicer približno 20 oglasov, na katere se nameravam prijavit. Čeprav dejansko niti pri enem ne izpolnjujem vseh pogojev. Kakšne šanse torej imam, je jasno. In zato je trenutno moja tesnoba nekje na vrhu 10-stopenjske lestvice. Najhujše je to bedno tiščanje v prsih ...

Ohhhhhhh

... kako je bilo fino. :) Ja, spet sem z dopusta, spet z mojega ljubega otočka. Včeraj zvečer sva prispela domov, v mesto, ki niti ni samo sebi podobno (zaradi eurobasketa, itak).
Se niti ne bom trudila razglabljati o tem, kako zelo super lepo čudovito fajn je bilo. Uživala sva na polno in lenarila, kolikor je duša dala. Prav en tak penzjonističen dopustek je bil. Zgodaj v posteljo in zgodaj iz nje. Nato dolg sprehod ob morju, največkrat v mesto na kavo, po kruh in ribice direktno z ribiške barke. Potem pa teraskanje s knjigo, vmesni skoki v morje z doooooolgim plavanjem, proti večeru malo sončenja, nato pa nadodlična morska večerja. Pa kmalu zatem sladko zazibanje v sanje ob opazovanju utrinkov.
V tem dobrem tednu sem pojedla toliko ribic, kot prej ne v celem letu, odkrila slasten nadomestek nadgradnjo za hobotnico v solati, pojedla ogromno domače zelenjave in zelo malo krompirja. Mmmmm. Fajn je blo, no. :) Tako da se danes ni bilo tako grozno zbuditi ob grmenju v tole sivo deževno jesensko jutro.
(Po)morski pozdrav!

Dobro jutro

Zelen začetek dneva ... ena doza zdravja za dobro jutro, za lepši dan, za prijeten začetek tedna. Naj bo zdrav! In vse, kar sodi zraven. :)
V temle zelenem smutiju pa je špinača, peteršilj, zelena, banana in en plunc vode (razen očitnega je vse s tast-to-bejevega in očijevega vrta).

Pohorski vikend

Lubi je (nekaj mesecev) predčasno dobil rojstnodnevno darilo od staršev. Trodnevni oddih v osrčju Pohorja. Prejšnji vikend sva kupon unovčila in se imela fantastično. Zame sicer malo naporno, ampak super. Prvi dan sva se odpravila na Roglo, od tam pa na Lovrenška jezera. Potem sva potrebe po adrenalinu zadovoljila na Zlodejevem, na letnem sankanju. Proga je res zlodjeva, ko s polno hitrostjo drviš naravnost proti smrekam. :) Sledila je še panoramska vožnja s sedežnico, ki čez vikende vozi brezplačno, potem pa končno pot proti hotelu Tisa. Ta stoji na odlični lokaciji, s fantastičnim razgledom na štajersko ravnino. Drugi dan sva kolesarila - to je bil najnapornejši dan in tudi dan, ko sem odkrila, kako zastrašujoče slaba je moja (ne)kondicija. Obup. Anyway, kolesarila sva od Hočkega pohorja na Bellevue (zgornja postaja mariborske vzpenjače), od tam na Areh do Ruške koče, naprej mimo slapa Šumik in na koncu še do koče na Osankarici. Tam sva si privoščila zasluženo kosilo - poskusila sva pohorski pisker, ki, roko na srce, ni nič kaj posebno drugačen od našega ješprena oz. ričeta (mogoče bi bil, če bi ga skuhala kaka pristna štajerska gospodinja). Ko sva se okrepčala in spočila, pa sva se peš podala še do Črnega jezera, ki je bil meni od videnega na Pohorju daleč najlepši. Idilično je tam gori. Potem pa, valda, pot nazaj - ravno toliko v klanec in s klanca kot prej. Vsega skupaj sva prekolesarila cca.  40 km, kar sicer res ni blazno veliko, ampak polovica poti se je bolj ali manj strmo vzpenjala. Pohorje je pač tako - gori doli. Se nagoniš v klanec, ampak sledi spust. In nato, itak, spet klanec. :) Na koncu sem že precej trpela, pa ne toliko zaradi klancev kot zato, ker me je bolelo celo telo. Zadnji dan pa je bil mojemu musklfibru primerno na izi. Pogledat sva si šla razgled s stolpa, potem pa se po gozdni cesti oz. kolesarski transverzali čez Pohorje peljala mimo Klopnega vrha nazaj proti Rogli, kjer je sledilo še zadnje pohorsko kosilo in nato pot domov.

Pot čez barje do Lovrenških jezer.

Eno od jezer. Lokvanji so tja prinešeni.

Cerkvica na Arehu. Obuja spomine na osnovnošolsko šolo v naravi. :)

Lesena potka do Črnega jezera.

Idilično Črno jezero.

Razgled z najinega balkona.

Zate, ljubezen moja

Ena je ljubezen moja,

kratko je življenje,

prekratko je ...

Čista bela duša tvoja

za suha usta moja

kot voda je ...

Preobrati

Kako zelo hitro se čudovit dan spremeni v mini dramo. Potreben je le trenutek. En napačen gib. Ali pik ose. Sogovornikovo mnenje. Ali datum. Moj oči je 10 minut po piku (skoraj) padel skupaj. Prej nikoli ni imel težav zaradi os. Tast-to-be je pristal na očesni kliniki v Ljubljani, kjer so mu šivali oko. Pa sploh ni hotel iti k dežurnemu. Mene je ob pogovoru s starši minilo veselje ob bodoči menjavi avta, in sicer (skoraj) novega za starega. Ker hočem zmanjšati stroške za avto. Ker bi rada mal našparala za kaj pomembnejšega. Pa so me zatrli. Vroč dan, ko sem ob vzponu (haha) na Golico švicala na polno, se je prevesil v hladen večer, ko na balkonu zavita v dekico čakam na Lubijev klic, da je fotra pripeljal domov in naj ga pridem iskat.
Ja, preobrati. Na vsakem koraku.

Ljubezen

... do mojih srčkov ne pozna meja. Včeraj smo se proti večeru, ko je vročina toliko popustila, da je to dopuščala, na plažici na brisačah v gorskem raju malo crkljale z nečakinjama, da smo se poslovile, ker danes šibajo na morski dopust. Pa rečem ta mlajši, da ju bom pogrešala, ko bodo na morju. In odgovori brez trenutka oklevanja: "jest pa tebe. pa babi, pa F. in M."( F. je njun dedi, M. pa moj dragi. :)
Ooo, verjetno mi ni treba razlagati, da sem se čist raztopila. Pikice moje.

Moje poletje

Je letos polno. Verjetno najbolj izkoriščeno v vseh letih, odkar pomnim. Oziroma najbrž od takrat, ko sem še z mamo in atom hodila na počitnice.  Dolgo sva bila na morju, odkar sva nazaj pa precej dni z nečakinjama preživim v gorskem raju, ali pa kje drugje v senci na svežem zraku. Pa z Lubijem sva bila na Veliki planini, na Ratitovcu, ob Triglavski Bistrici in še kje. Super je. Me je pa včeraj prešinilo, da je to verjetno (v bistvu upam, da je) zadnje tako zelo svobodno poletje (razen, če bomo dobro preračunali s porodniško, hehe). Ker iskreno upam, da bom drugo leto že imela eno ornk službo, tako tapravo. No in ob tem me je, priznam, kar malo zbediralo. Ker jaz bi tako "zadnje" poletje rada izkoristila še veliko bolj. In ga res ne bi rada preživela ob prodajanju srečk. Ampak, tak je pač lajf, ane. Denar potrebujemo in danes se resnično ne bi smela pritoževati nad plačanim delom, ne glede na to, kakšno je. Kljub temu pa moja melanholična duša hoče v gorski raj ...
Bi blo fajn, če bi se našel donator za uživanje. :)
A girl can dream.

Lošinjski užitki

Dopust je končan, moje misli pa so še vedno tam - na otočku pod borovci. Tako neskončno super je bilo, da moje sposobnosti izražanja niso zadostne, da bi vse to znala primerno ubesediti.
Ker sem si letos želela sleherni trenutek vtisniti globoko v spomin, sem sproti pisala seznam užitkov:
* vonj borovcev - kjerkoli in kadarkoli, najizraziteje na Sunčani; ko zapiha pravi veter je vonj tako silovit, da prebudi vse čute
* pesem škržatov
* šumenje morja
* kavica na rivi
* zlat sijaj sončnega zahoda na morski gladini
* toplo večerno sonce in nežen vetrič, ki kuštra lase zvečer na terasi
* opazovanje zvezd, ki te zazibajo v sladke sanje
* branje knjig v borovi senčki
* plavanje v lesketajočem morju
* sosedov rožmarin, ki pusti dišečo sled na dlani vsakič, ko grem mimo in ga ljubeče pobožam :)
* jutranja svežina
* zvok zdarjanja vrvi ob jambore zasidarnih jadrnic
* oglašanje mojega najljubšega nočnega ptiča (ki mu jaz pač pravim čuk)
* cvetoče bugenvilije in oleandri
* vonj pritlikavega curryja
* galebi v jadranju
* plavanje proti sončnemu zahodu
* užitkarska idila v Velem
* sončni zahod
* ribice in krompir z rožmarinom
* klepet s sosedi
* kakadu pri piratih (pejte pogledat, pa vam bo jasno;)

In še in še in še ...
Wanna go back there.

Obljuba dela dolg

Tudi (ali celo predvsem) če je dana sama sebi.
V moji omari je že nekaj časa vladal kaos, ki se je samo poslabševal, odkar se je vreme začelo spreminjati v pomladno-poletno. Iz zgornjih polic sem vlekla posamične majčke, ki sem jih potem dajala v omaro nazaj med zimske majčke, ker pač sezonske cunje dam na nižje police - zgornjih namreč brez pripomočkov ne dosežem. In tako je v omari nastala prava bomba. Tako sem si obljubila, da bom to uredila po zadnji seminarski. Pa je bila ta mimo, omara še vedno razsuta. Sem si rekla, da bom pa res po zadnjem izpitu. Pa je šel mimo tudi ta. No, danes, 8 dni po zadnjem izpitu, sem se končno lotila te moje omare. In po dobri uri dela je kot iz škatlice. Je prav zadihala. Kar naenkrat ni več videti, da imam toliko cunj, da mi omara poka po šivih. Bi se dalo še kak šoping noter spravit. :)
Glavno pa je, da je obljuba izpolnjena. Pa še pakiranje za na morje bo lažje, ker je pregled nad vsebino znatno boljši.

Dobrodošlo, poletje!

Prvi poletni dan. In najdaljši dan v letu. Če to ni razlog za veselje, je tu še dejstvo, da je nebo brez oblačka in da se delovni teden izteka. Pa da se šolarjem začenjajo počitnice in da veliko ljudi že odšteva dneve, morda celo ure, do dopusta.
Kljub temu se mi letos zdi vse malo ... hm, neprav. Ker imam občutek, kot da sem nekje na poti izgubila stik s svetom, kot da bi eno obdobje preskočila. Govorim o pomladi. Letos se mi namreč zdi, da je sploh ni bilo. Da smo kar iz zime skočili v poletje. In zato moji možgani nekako ne znajo prav preklopit. In včeraj smo se na obisku pri bratu pogovarjali o današnjem dnevu in sem ugotovila, da sem čisto pozabila, da je danes že najdaljši dan in da se bodo svetle ure dneva spet začele krajšati. Kdaj se je pa dan tako podaljšal?! Kakorkoli, da ne bo zvenelo, kot da sem res za nekaj mesecev zgubila stik z realnostjo v kakem psihiatričnem smislu. Ves čas sem bila prisotna in prisebna. :) Samo mraz, ki se je neskončno dolgo vlekel, mi je malo zmešal štrene glede filinga. In res se mi zdi čudno, da grem 3 tedne po koncu "zime" že na poletni dopust. :) Oh, ampak vseeno komaj čakam.
Poletje moje drago, vesela sem te. Dobrodošlo med nami in vztrajaj tu kar se le da dolgo! Vsem nam pa želim, da bi v tem času ustvarili veliko nepozabnih spominov in preživeli ogromno čudovitih sproščenih trenutkov, ki nam bodo še dolgo dolgo vlivali voljo in energijo.

Vroče!

Čas: 10.10
Notranja temperatura: 27,8 °C
Zunanja temperatura: 32,1 °C

Klimo bi, prosim. Pri takih temperaturah je precej nemogoče učinkovito kaj naredit. Pa še roke se mi potijo, bo računalnik crknu. :) Mooooooooooorjeeeeeeeee, kje si?!

Prosto popoldne

Odkar prodajam srečo (tisto na srečkah, da ne bo pomote), imam redko kdaj možnost preživeti lenobno prosto popoldne. Danes pa sem na faksu imela čisto ZADNJI izpit in sem si vzela frej. Sicer me je vročina tako zdelala, da sem bolj kot ne kot cunja, ampak je vseeno fino. Malo berem, malo blogam, pripravila sem eno odlično testeninsko solato, ki bo za pozno kosilo, samo še moj dragi pride domov. In se predajam morskim ritmom ... in odštevam dneve. Super je. V bistvu še nisem čisto dojela, da je to to, kar se faksa tiče. Ok, čaka me še magistrska naloga, ampak po vseh seminarskih in raziskovalnih, ki smo jih napisali tekom študija, to res ni big deal. Sicer je pa to konec, finito. Po eni strani neskončno vesela, ker res že predolgo hodim v šolo, po drugi strani je pa to konec enega dokaj varnega in udobnega obdobja. Zdaj se namreč ne morem več tolažit, da imam itak še faks za dokončat ... ampak me čaka samo še borba za službo. Hmm, zašla sem. Danes sem frej in fino se imam. Težke teme za razmišljat lahko kak dan počakajo. :)

Tole pa se vrti za vzdušje ...

Ti i ja i galeba dva ... ;)