četrtek, 28. februar 2013

Sanje

so včasih, ali skoraj vedno, hudo čudna reč. Redko se zgodi, da so povsem realne, največkrat so totalno absurdne, občasno so odraz naših želja in strahov, pogosto pa nekakšna mešanica vsega omenjenega. No, slednje se mi je sanjalo preteklo noč. Sanjala sem, da se mi je uresničila moja velika želja. Rodila sem deklico. Najbolj luštno malo punčko. Ampak. Sanjala sem sicer nekaj malega o nosečnosti, prav nič o porodu. Imela sem otročka, ampak nikakor nisem nikomur znala povedat, kako mu je ime. Na koncu sem se odločila za Julijo. Ja, prav gotovo med nosečnostjo ne bi razmišljala o imenu. Ob otročku v rokah pa jaz v sanjah nisem imela niti seznama potencialnih imen. Kar tako sem se potem odločila. In ja, sem se in ne sva se. Ker tudi o očetu v sanjah ni bilo ne duha ne sluha. :) Ob sebi sem imela mamico, očka, mojo E., brata, eno od nečakinj (ne, ne spomnim se, katero) in, nadabsurdno, enega od bratovih najboljših prijateljev. Kaj hudiča? Poleg tega nisem za otroka imela niti najosnovnejših pripomočkov, kot so na primer tetra pleničke. Niti lupinice niti vozička. Ničesar za očistit nosek. Zimskega pajacka za ven. Skratka - kot da bi se otrok kar čez noč pojavil pri meni. Čudno, čudnejše, najčudnejše. :)
Sanje so se končale med mojčkanjem moje male Julije. How nice ...
Zjutraj sem vsa komatozna dragemu razlagala, da sva imela Julijo. In se je le razneženo nasmehnil.
Dreams can come true, ane. :) Samo upam, da brez odštekanih omenjenih scen. :)

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Zakaj pa sanj ne uresničiš/uresničita? Že dolgo je to tvoja največja želja, že dolgo imaš zagarantiranega potencialnega očeta male Julije... Pa leta in leta nič novega.

PikaFlika pravi ...

Ker bi bilo fino najprej dokončat faks in dobit službo. Drugače se bo uresničilo tudi tisto, da bo brez potrebnih pripomočkov. :) Pa verjetno še kaj dokončno uredit tudi pri sebi.

Anonimni pravi ...

Čas beži, ure, tiste na rokah, na steni in v telesu tiktakajo. Naj ti bo ta velika želja motivacija, da čim prej urediš stvari, naj stvari ne (p)ostanejo izgovori. Kajti čas ti lahko nakoplje nove težave, ob katerih lahko tvoje sanje postanejo težko ali celo neuresničljive.

PikaFlika pravi ...

Malo z zamudo. :) Hja, se povsem strinjam s tabo. Ura, predvsem v telesu, ne pozna izgovorov. Moram pa priznat, da si prva (predvidevam, da si ženska, pač:)), ki mi je namignila, da mogoče nisem več tako zelo mlada, da mi ne bi bilo treba mislit tudi na notranjo uro. :) Za zamislit.