torek, 19. januar 2010

Ko se ti podre svet

Veš, da ga moraš sestaviti na novo. Ampak problem je, ker nimaš volje. Nimaš moči. Ker si tako žalosten, da nisi več sam sebi podoben. Si na vso moč želiš, da bi lahko kaj spremenil, pa ne moreš. Rad bi bil spet vesel, pa se pretvarjaš, da si. A te že čez nekaj trenutkov najmanjša malenkost spet spravi s tira. Ne veš, ali bi kričal od besa ali hlipal od obupa. Včasih počneš oboje. Ne moreš se sprijazniti s svojo nemočjo. Tako zelo zelo si želiš, da bi bile stvari spet take kot prej, da niti razmišljati ne moreš, za kaj je pa mogoče dobro, da je, tako kot je. Ne vidiš izhoda, ne vidiš razloga. Ne veš, s čim si si zaslužil tako bolečino.
Grozno je, ko vidiš okoli sebe toliko lepot, pa si zanje nedojemljiv. Imun. V bistvu ne, na žalost, nisi imun, ampak te vse te lepote spravljajo v še večji obup. Te ne potolažijo. Ker nisi cel. Ker imaš zlomljeno srce. Ker spomini na dni, ko si te lepote delil s svojo ljubeznijo, tako zelo bolijo. Ker se vse, kar se ti je prej zdelo kot podoba raja, zdi nepopolno, prazno. Nič rajsko.
Bojiš se. Tako te je strah, vsega. Kako se boš spet znašel v tem svetu - sam. Saj veš, da nisi sam, v resnici imaš okoli sebe polno ljudi, ki te imajo radi in te podpirajo, spodbujajo v vsakem trenutku. Ampak vseeno tako zelo sam. Ni tistega, ki bi bil ob tebi VEDNO in POVSOD. Kadarkoli. Bojiš se takih banalnosti, npr. s kom boš šel na morje. Pa smučat. Pa v shopping. Na izlet. Bojiš se, da boš moral spet sam hoditi na praznovanja. Da bojo prazniki spet... prazni. In počutiš se tako zelo samega, ker pogrešaš the osebo.
Naj se še tako trudiš, ampak ne vidiš... da je dejansko tudi za tem nek pomen. Da se je zgodilo z namenom. Da se bo vse izšlo tako, da bo za vse najbolje. Da bo na koncu vse dobro. Saj bo, ane? Res se trudim vedeti, da bo vse super. Dajte me večkrat spomnit, ok?

Na koncu se vedno vse uredi, zato se bo uredilo tudi tokrat. (Ane, E.?)

Žal mi je. Za toliko stvari mi je žal. Zaradi naju, zaradi tebe, zaradi sebe. Marsikaj si želim popraviti, pa ne vem, če bom še imela priložnost.
Bova videla. Ly...

Ni komentarjev: