Sanje

so včasih, ali skoraj vedno, hudo čudna reč. Redko se zgodi, da so povsem realne, največkrat so totalno absurdne, občasno so odraz naših želja in strahov, pogosto pa nekakšna mešanica vsega omenjenega. No, slednje se mi je sanjalo preteklo noč. Sanjala sem, da se mi je uresničila moja velika želja. Rodila sem deklico. Najbolj luštno malo punčko. Ampak. Sanjala sem sicer nekaj malega o nosečnosti, prav nič o porodu. Imela sem otročka, ampak nikakor nisem nikomur znala povedat, kako mu je ime. Na koncu sem se odločila za Julijo. Ja, prav gotovo med nosečnostjo ne bi razmišljala o imenu. Ob otročku v rokah pa jaz v sanjah nisem imela niti seznama potencialnih imen. Kar tako sem se potem odločila. In ja, sem se in ne sva se. Ker tudi o očetu v sanjah ni bilo ne duha ne sluha. :) Ob sebi sem imela mamico, očka, mojo E., brata, eno od nečakinj (ne, ne spomnim se, katero) in, nadabsurdno, enega od bratovih najboljših prijateljev. Kaj hudiča? Poleg tega nisem za otroka imela niti najosnovnejših pripomočkov, kot so na primer tetra pleničke. Niti lupinice niti vozička. Ničesar za očistit nosek. Zimskega pajacka za ven. Skratka - kot da bi se otrok kar čez noč pojavil pri meni. Čudno, čudnejše, najčudnejše. :)
Sanje so se končale med mojčkanjem moje male Julije. How nice ...
Zjutraj sem vsa komatozna dragemu razlagala, da sva imela Julijo. In se je le razneženo nasmehnil.
Dreams can come true, ane. :) Samo upam, da brez odštekanih omenjenih scen. :)

Sneženi raj

Pretekli teden sva z dragim preživela v gorskem raju. Pa ne samo gorskem, spremenil se je v pravi sneženi raj. Snega je ogroooooooomno in ko sva odhajala, ga je še vedno metalo na polno. Z ogromnimi puhastimi snežinkami. Lahko si predstavljate, da sem odšla z zelo težkim srcem. Bil je namreč daleč najboljši dopust v zadnjem letu (saj se spomnite, kako je bilo poleti z mojimi dopusti, ane) in tale sneg mi je všeč všeč všeč. Uživala sem kot že dolgo ne. Naužila sem se svežega zimskega zraka, končno dodobra razmigala svoje zakrnelo telo brez kondicije, se z otroško igrivostjo veselila snega, sanjarila ob kaminu, prebrala manj kot eno knjigo (kar priča o tem, da sva bila preveč aktivna, da bi imela čas za branje, kar je super!). Kljub ne ravno popolnim vremenskim razmeram za smučanje sva smučala dvakrat in tudi ob tem sem neverjetno uživala. Ne vem, če sem že sploh kdaj v življenju tako z veseljem smučala. Odkrila sva radosti krpljanja in prekrpljala (skoraj) cele Dobrave in še travnike ob jezeru. Krplje so the best, res. Ne najdem pravih besed, ki bi opisale, kako zelo sem uživala, ko sem kot jeti gazila po celem snegu, daleč naokoli pa samo hribčki, smreke in sneg, sneg in še enkrat sneg. Brez gazi, nič prehojeno, nič prevoženo. Samo belina in svetlikajoči kristalčki. Kot da bi nekdo v mehko vato oblekel ves svet. Nepopisen občutek svobode, sreče in miru. Največ vam lahko povem samo s tem, da mi nasmešek nikakor ni izginil z obraza. Za konec in protiutež tem prvinskim naravnim aktivnostim sva se pa pomerila še v bowlingu. Uganite, kdo je zmagal, haha. Lubi, nisi pričakoval takega rezultata, ane? ;)
No, v nedeljo sva se potem ornk nagarala, da sva sploh lahko šla domov, ker naju je čez noč dobesedno zasulo. Naj slike povedo, kar besede ne morejo. Brezmejna uživancija. Neprecenljivo.

Takšna pravljica me je pričakala od prihodu v raj.

Snežni šank zvečer. :)

Najbolj romantična potka ever. 

Jaz, jeti. :)

A ni pravljično, no?

A greva počasi domov? :) Samo še avto je treba poiskat.

Hihihihi. Najbolš. ;)

Dokaz o višini snežne odeje.

Pot domov.

Zimski užitki

(natipkano 17. 2. 2013)
Odkar nam je nazadnje nametalo odlično mero snega, na polno uživam na snegu (zdaj, ko je zdravje končno spet bolj ali manj tako, kot mora biti). Prejšnji vikend sva kolovratila pod gorenjskimi (ali bolj ljubljanskimi?) smučišči, se odpravila v Tamar in se sankala na Pokljuki. Povsod naju je spremljalo sonce, mraz in metanje v sneg. :) Ko je med tednom spet snežilo, sem morala izkoristiti čaroben večer in sem dragega prepričala, da greva na krajši sprehod po eni luštni potki nad mojim mestom. Včeraj pa je bil čas za eno bolj konkretno sankanje - v Savskih jamah. Letos ne polivajo za tekme, tako da ni čisto nič ledeno in je za takega piščančka, kot sem jaz, super. Ker ne gre prehitro, jasno. :) Me pa na sankanju res ne moreš zgrešit, ker se me sliši daleč naokoli. Če bi večkrat ponavljala, bi mi v TNPju verjetno prepovedali vstop (plašenje živali in to). :) Super odlično fajn je bilo. Me pa danes toliko bolj bolijo moje nenatrenirane noge. Komaj vstanem s kavča. Ampak me to ne bo odvrnilo od svežega zraka, nikakor. Klin se s klinom zbija, pravijo ... No, in sva šla, spet v Tamar. Tokrat s sankami. In rahlo je začelo snežiti. Nadidilično, romantično, igrivo.

Fino je pregledovati takele fotografije in obujati spomine.

Modra misel

Be selective in your battles, 

sometimes peace is better than 

being right.

Tole si velja zapomniti. Ne trošimo nepotrebne energije za nesmiselne prepire, ki ne prinesejo nič drugega kot to, da na koncu obvelja moja (ali tvoja). Dobro premislimo, kdaj je vredno na kocko postaviti naš mir.

Utrinek

Poglejte me, izgubljenko, našla sem se. Verjetno je še tisto malo bralcev, ki jih je tale blog premogel nekoč, zdaj obupala nad mano. Pa vseeno - jaz se javljam. Ne obljubljam ne vem česa, ampak sem pa tja kdaj bo kaj zagotovo napisano.
Zadnje tedne, mogoče celo mesece, sem imela toliko vsega, da mi je bloganje, mailanje in podobno predstavljalo samo še eno obremenitev, samo še dodatne minute za računalnikom, ki ga zadnje čase prav težko prebavljam. Ker so nam na faksu tako fino organizirali urnik, smo zadnje 3 mesece gagali. In v petek končno tudi ODgagali. Poleg študijskih obveznosti še 4x na teden popoldne delam, tako da sem se včasih bala, da bom sama sebe srečala za kakim ovinkom.
No, pa sem dočakala oddih. Malo je tudi prisiljen, ker se me je že pred časom lotil prehlad in ker ni minil, kašlanje in hreščanje v pljučih se je samo stopnjevalo, sem se v petek odpravila k zdravniku, ki mi je predpisal sumamed. Najbrž ni pljučnica, ker so izvidi krvi bp, ampak šum na pljučih je zaznal, tako da sem sama pri sebi sklenila, da se moram pač spočiti. In sem odpovedala službo ta teden, na faksu so pa itak počitnice. Imam sicer neke druge obveznosti ta teden, ampak so sproščujoče. Dobesedno. Tako da bom dala telesu možnost, da se spočije, okrepi in pozdravi. Potem pa upam, da z boljšo polovico ujameva kak podaljšan vikend zimskega dopusta. Čeprav denarja nimava, ampak ok, to je že druga zgodba. Mimogrede, januarja (januarja?!) sem dobila tudi odločbo za štipendijo, ki je, prav absurdno, za dobrih 100 evrov nižja kot lani. In za 200 evrov nižja kot pred dvema letoma. Hm. No comment. Bo očitno treba izkoristiit tisti subvencionirani javni prevoz do faksa in nazaj. Samo ni mi še čisto jasno, kako bom potem službo ujela. Ja no. Takle mamo, ane. :) A kdo kupi moj avto? ;)
Ma ja, eden od razlogov, da me zadnje čase ni na spregled, je pa tudi moje vsesplošno razpoloženje. Ali bolje - nerazpoloženje. Mi ni do trosenja slabe volje še bolj, kot to že itak delajo/delamo (skoraj) vsi - od prijateljev, znancev, sosedov do medijev in še koga.
Naj bo sonce. Na nebu, v naših srcih in na obrazih.

Voščilo

Dragi moji,

naj vam leto 2013 vrne izgubljene sanje in upe, prinese občutek miru in svobode, zvrhano mero zdravja, veliko uspeha in optimizma ter zmožnost uživanja v drobnih trenutkih, ki jih prinaša vsak nov dan. Naj bo sreča vaša zvesta spremljevalka.
Želim vam veselo, nepozabno praznovanje in srečno v novem letu!

So dnevi

... ki bi jih najraje preskočil. Prespal. Se zavlekel v kočo ob gozdu, zakuril v kaminu, se zabubil pod dekico. In čakal, da minejo. Ampak, da bi hkrati šle mimo tudi zadeve, zaradi katerih si v takem razpoloženju. Bah.
Čez par uric bo, upam, bolje. Ko bo za mano, kar se ima danes zgoditi.
Naj bo vaš dan mirnejši.