naj vam leto 2013 vrne izgubljene sanje in upe, prinese občutek miru in svobode, zvrhano mero zdravja, veliko uspeha in optimizma ter zmožnost uživanja v drobnih trenutkih, ki jih prinaša vsak nov dan. Naj bo sreča vaša zvesta spremljevalka.
Želim vam veselo, nepozabno praznovanje in srečno v novem letu!
... ki bi jih najraje preskočil. Prespal. Se zavlekel v kočo ob gozdu, zakuril v kaminu, se zabubil pod dekico. In čakal, da minejo. Ampak, da bi hkrati šle mimo tudi zadeve, zaradi katerih si v takem razpoloženju. Bah.
Čez par uric bo, upam, bolje. Ko bo za mano, kar se ima danes zgoditi.
Naj bo vaš dan mirnejši.
Tako, vse je bolj ali manj narejeno. Cunje so zlikane, stanovanje je pospravljeno, kopalnica se sija, kufri so (skoraj) spakirani, lasje so umiti, nohti nalakirani. Vpis na faks urejen, samo še vse napakiram v kuverto in oddam na pošto. Potem preživim lep ostanek petkovega popoldneva, grem spat, zjutraj pa na moj ljubi otoček. Upam, da tokrat brez (mojih) neumnosti. Že zdaj pa vem, kako zelo bom pogrešala moji mali srčici. Ah. Bo treba svoje naštimat. :)
Lepo se imejte. Se slišimo kmalu.
pred izpitom je vedno najhujši. Pa ne samo zaradi živčkov, ki (neutemeljeno) norijo. Ampak tudi zato, ker se vedno obupno počutim. Predvsem psihično, kar pa, jasno, vpliva tudi na to, da sem še fizično kot cunja. Zadnji dan se nikakor ne morem spravit k učenju, ampak tudi k nobeni drugi aktivnosti, niti zabavni. In potem me grize slaba vest, ker se ne učim, nek zlobnež v meni pa ne dovoli, da bi slabo vest pregnala - z učenjem, seveda. Bedno, ker je res butast občutek. In potem rabim (skoraj) dobesedno brco v rit, da se končno usedem za knjige in se izvlečem iz tega butastega občutka. Danes mi to še ni uspelo. Očitno, ane, če visim na blogu, namesto kje drugje.
Je pa tudi neskončno trapast občutek, ker imam prvič v lajfu študijske obveznosti še septembra. Pa ne zato, ker bi mi junija tako zelo manjkalo časa. Manjkalo mi je predvsem samodiscipline. Ma ja, letos so zadnji meseci sploh nekam čudni. Bo že.
Čeprav je minilo že kar nekaj prvih septembrov, ko mi ni treba nazaj v šolo, je to zame še vedno en melanholičen dan. Danes zjutraj, ko sem pogledala na GSM, sem zagledala datum in mi je kar zmrazilo. Mogoče tudi zato, ker je zunaj kazalo borih 10 stopinj.
Na ta dan sem vedno malo žalostna. Ker se izteka poletje, ker se bližajo tisti turobni dnevi, ker se končuje tisto čarobno vzdušje, ker trava med gorami ob sončnem zahodu nima več tistega prijetnega vonja po koncu vročega dneva. Ker še vedno natančno vem, kako sem se počutila, ko sem še hodila v šolo. In še danes čutim s šolarji in dijaki. Letos mi je pa še posebej čudno pri srcu. Moja starejša nečakinja namreč letos postaja prvošolka. Sprašujem se, kam je minilo teh 6 let. Čeprav se sama neskončno veseli prvega šolskega dneva, gre meni kar malo na jok, ko pomislim. Pa čeprav je šola tako zelo pomembna in to. Ampak vseeno, prvi šolski dan v prvem razredu je pač dan, ko se zaključi eno obdobje življenja. In sprašujem se, a so otročki pri 6. letih res že tako "odrasli", da se jim mora zaključiti to otroško obdobje brez (pomembnejših) odgovornosti. Čudovito in preprosto. Čudovito preprosto. Hja, verjetno ja. Ampak če dobro pomislimo, a ni grozno, da se obveznosti in odgovornosti pričnejo že pri šestih letih in trajajo do smrti? Kako malo časa smo lahko zares brezskrbni. In tako zelo svobodni. A ni vsaj malo žalostno, da mora že tako majhen otroček čakati na vikende in počitnice, da gre lahko na počitnice k babici. Ali na izlet s teto. Karkoli že.
Še dobro, da otroci, ko morajo v šolo, o tem še ne razmišljajo. Resnično upam, da bo navdušenje nad šolo, ki ga kaže moja mala ljubezen, trajalo in trajalo. In da ne bo minilo že naslednjega prvega (septembra).
No, če pa odmislim to mojo neozdravljivo melanholijo, me čaka še en prijeten mesec. Čez en teden greva z dragim spet na morje. Konec koncev pa je tudi jesen lepa. Ko se začnejo pojavljati dnevi, podobni današnjemu, začnem razmišljati tudi o lepotah in prijetnostih jeseni. Začelo se bo čajčkanje, dekca bo spet moja (skoraj) najboljša prijateljica, sprehodi bodo obarvani s čudovito pisanimi barvami, spremljalo jih bo šumenje odpadlega in odpadajočega listja, stanovanje bo prijetno odišavljeno in osvetljeno s svečkami, kmalu se bo začela sezona peke piškotov ... pa še kaj.
O vsem tem razmišljam 1. septembra. In še o mnogo čem. Dobro, da ga bo kmalu konec. Da si možgani odpočijejo. :)
Pa lahko noč. In vesel september. Naj bo vsaj še malo poleten, če je koledarsko še poletje.
Tole pa je bil v šolarskih časih moj najljubši komad na prvi šolski dan. Še dobro, da so ti časi minili. :)
Zadnjič sem v Qlandii poskusila 100% bananin sladoled in me je tako navdušil, da sem takoj (no, takoj, ko sem se spomnila) poiskala recept zanj. Ker se mi je dozdevalo, da ne more bit ne vem kakšna umetnost. Našla sem ga in ravnokar je v zamrzovalnik romala druga runda.
Prvotni recept gre takole:
5 banan
250 g sladkorja v prahu
1 limona
vanilin sladkor
300 ml sladke smetane
V prvem poskusu nisem imela limone in sem dala malo limetinega soka (tistega iz Hoferja, ki je v zeleni embalaži v obliki limone). In 250 ml sladke smetane, ker so pač take doze. :) Pa je bilo vseskupaj precej sladko, zato sem danes količino sladkorja zmanjšala na 180 g, uporabila pa sem tudi pravo limono, vendar samo polovico, ker je bila res ogromna in še tega soka se mi je zdelo preveč, saj se potem malo izgubi okus banan. Količina smetane ostaja enaka, ker še vedno nisem našla 300 ml pakiranja. :)
Postopek je pa povsem preprost - zmiksaš banane in sladkor ter dodaš limonin sok, stepeš sladko smetano z vanilijevim (al kakšnim?) sladkorjem, oboje združiš in počasi premešaš. Daš v zamrzovalnik za čez noč (oz. ustrezno število ur) in že se lahko sladkaš z božanskim home made bananinim sladoledom. Ne bom rekla, da je bio, ker bi se lahko pogovarjali o tem, koliko so bio kupljene sestavine, ampak vsaj veš, iz česa je sladoled v resnici narejen. :) Njam!
Po precej dolgem času sva z Lubijem sama preživela ves vikend v gorskem raju. V petek po službi sva se odpravila in dan zaključila s čudovito osvežujočim skokom v ravnoprav toplo kristalno čisto jezero, sledila je še pica na običajnem mestu in krepčilen spanec. Ta je v raju res trdno sladek - zaradi neskončnega miru, svežega in čistega zraka ter zavesti, da so možgani na off. Soboto sva preveslala, dobesedno, saj sva preveslala celoten obseg jezera, se vmes ustavila na samotni plažici in se namakala do onemoglosti. Nedelja je bila pa drugačna, bolj družabna, zelo prijetna. Dobila sva obisk čudežne družinice in je bilo prav super. Zame so otročki itak balzam za dušo. In z malo A.J. se fino razumeva. :) Malo sem jo nosila, malo hranila, veliko crkljala. Tako lepo se že smejčka. ;) Prijazno ljubko malo detece.
Tale vikend je bil res fajn. Tako super truper vreme, čudovita narava in odlična družba. Tak je zame raj. :) Me pa vedno bolj preseneča spoznanje, kako zelo uživam v naravi, v okolju brez stolpnic, s številnimi možnostmi prijetnih sprehodov brez natepavanja asfalta, kjer lahko zjutraj še v pižami in z golimi nogami stopim na travo in lovim prve sončne žarke ter se poigravam s kapljicami rose. Potem pa pridem v moje mesto (a že veste, da ima ta besedna zveza sarkastičen prizvok?) in ... me vse mine. Ah ja. Mogoče bo pa kdaj moje mesto kako drugo. Prijaznejše. Malo manj mestno?
Kakorkoli, malo sem zašla. Kako bi zdajle pasalo malo zaplavat in sprat s sebe to betonsko vročino. Ane?
Upam, da je bil tudi vaš konec tedna malo rajski.
P.S. Manjkajo fotografije. Malo zato, ker sem pozabila kabel za telefon, malo zato, ker sem boljkotne nesposoben fotograf in mi ne uspe ravno najbolje ujeti trenutkov v taki podobi, kot bi si želela.
