Slab dan

Danes je en nenormalno slab dan. V bistvu ni nič večjega narobe, je pa vsega po malem. Dežuje in mraz je. Tank je spet prazen. Popoldanski faks mi totalno ne paše. Potrdilo o nekaznovanosti bo prišlo prepozno za eno krajše delo. Če me vseeno vzamejo, bo zadrega s petkovim razgovorom za drugo študentsko delo. Tako, ki je dejansko povezano s tem, kar študiram. Kakšen vtis pusti nekdo, ki skuša prestaviti razgovor, si predstavljamo vsi. V kakšnem položaju se bo znašel Lubi, če zavrnem delo (če bodo direktorji privolili brez prej omenjenega potrdila) zaradi razgovora, si raje ne skušam zamišljat. Glede na to, da njegova šefica rihta delo zame ... Sprašujem se, kako je možno, da dve taki situaciji in dobri priložnosti - ena za šekakopotrebni hitri zaslužek in druga za potencialno kariero - prideta na isti teden. Kaj isti teden, ista dva dneva v tednu ... In vse, kar zdaj lahko naredim, je, da čakam odločitev iz Lubijeve firme in potem pretuhtam, ali naj razgovor prestavim, ali naj se po razgovoru sama peljem v LJ naprej v službo ... Ah. Čuden dan. Že zbudila sem se slabe volje. Brezveze. Grem na fax.

Aja, med prvomajskimi prazniki sem se imela super. Objava pa čaka na trenutek, ko mi bo dragi končno dal slike s svojega telefona.

Čudež

Vsake toliko časa se zgodi kaj, kar resnično diši po čudežu. V ponedeljek zvečer me je Lubi šokiral z novico, da bo ta teden postal stric. Hm, njegovo svakinjo sem videla 2 dni pred tem, ne - ni bila na koncu nosečnosti. In otroci ne letijo z neba. Ne moremo jih kupiti v trgovini. Hmmm. No, gre za malo drugačen, bolj krut primer. Otročka sta posvojila. Nanj sta čakala 6 dolgih let. Potem pa, kar tako, čez noč, dobita klic. Rodila se je deklica, lahko je vajina. Seveda sta jo sprejela. In danes pride v novi domek. Včeraj smo jo že zapili, danes naj bi jo še enkrat. Da bo punca zdrava! ;)
Je pa tako malo v poduk - ponavadi pari celih 9 mesecev nabirajo vse potrebščine, izbirajo sobice, vozičke, lupinice, paničarijo, da bo zmanjkalo časa, pa kaj če kak dan prezgodaj pride na svet, a bodo že vse cunjice speglane? Imamo živ dokaz, da se vse nujne zadeve lahko uredijo v treh kratkih dneh! ;)
Tako vesela sem. In imam še eno (skoraj) nečakinjo! ;)
Dobrodošla, mala A.! Naj ti bo lepo na svetu.

Rožmarin

Ena lepših vonjav, ki jih lahko ujamemo v naravi. Piš morskega vetra, zlato sonce, lesket morja, šum valov in esenca rožmarina. Oradica z vejico rožmarina na terasi ob sončnem zahodu in blitva s krompirjem. Mmmm.
Za vse tiste dolge dni, ko ne morem uživati ob morju, mi pa družbo dela rožmarin v lončku na kuhinjskem oknu. In vsak dan ga vsaj enkrat pobožam in povoham. Pa me vsakič odnese tja ... med borovce v moj morski raj.
Še malo, še malo in bom spet tam. Še manj kot teden dni pa bom spet na otočku, prvič letos. Komaj čakam!

Spominske knjige

V soboto dopoldne smo se udeležili dogodka, okrogle mize Dan za spremembe, ki je potekala v radovljiški knjižnici. Otroci so se zabavali, odrasli pa smo se pogovarjali in poslušali zgodbe o spominskih knjigah. Nekatere pripovedi so bile tako ganljive, da nas je kar nekaj imelo solzne oči. Ob poslušanju mi je postalo žal, da je v moji spominski knjigi tako malo zapisov in risbic. Ampak v času moje osnovne šole to res ni bilo nevemkako in. Pa še sama knjiga je take super kvalitete, da že vsa razpada. Le kako, ko pa smo v soboto videli kar nekaj knjig, ki so preživele 2. svetovno vojno in grozote koncentracijskih taborišč, pa so odlično ohranjene? Toliko o vsem tem napredku, tehnologijah, razvoju - razvil se je le kapitalizem in potrošništvo čez vse meje, šara, ki jo kupujemo, pa se lahko skrije kakovosti stoletnih predmetov. No, kakorkoli. Moja je preveč prazna in preveč razpadajoča. In verjetno mi nikoli ne bo predstavljala tako dragega spomina, kot so pripovedovali nekateri udeleženci. Je pa v današnjem času, ko smo vsi obsedeni z digitalnimi fotografijami, najrazličnejšimi spletnimi aplikacijami, z elektronsko pošto in mobilnimi telefoni, lepo videti, da še marsikdo skrbno čuva svoje spominske knjige, stvarne spomine. Na žalost med udeleženci ni bilo veliko mladih, ki bi se nad tem lahko malo zamislili. Kako nam bo lahko nekega dne žal, ko se nam bodo sesuli računalniki, ko bodo odpovedala vsa iJajca, ko nam naprave ne bodo več brale iz zunanjih diskov in ne bomo imeli niti ene razvite fotografije. Niti enega pisma dragega prijatelja. Niti ene risbice osnovnošolske simpatije. Ali najljubše sošolke.
Moja misel in poziv - ne pretiravajmo z virtualno komunikacijo, virtualnim življenjem in virtualnimi prijateljstvi. Napišimo še kdaj kako pismo, razglednico, razvijmo fotografije z lepimi spomini. Nenazadnje, dajmo komu svojo spominsko knjigo in dopolnimo zbirko spominov.

New Look

Pomanjkanje časa zadnjih nekaj mesecev se je že zelo očitno kazalo tudi na mojem videzu. Frfru, ki to ni bil več, ker je bil predolg in sem ga zato česala na prečo, narastek, da te kap. In še kaj, kar se pa ne da popraviti samo z enim obiskom pri frizerju. :) Danes sem si končno vzela nekaj uric časa in žrtvovala pravo malo bogastvo ter obiskala frizerko. Tako je barva spet lepa in sveža, narastka in vmesnih sivih (ja, sivih!?) las ni več. Frfru je tak, kot ni bil še nikoli. Nekaj podobnega kot Thirteen pri dr. Housu. :) In spet se počutim malo bolje, malo manj zanemarjeno. Popoldne si še nohtke uredim in uživam. Jutri grem pa baje na škampovo večerjo s svakinjo- in svakom-to-be, ker sem jima zlektorirala spletno stran. Itak, da moram bit fensi. ;)

Zdajle pa še malo oddelam in vikend se lahko začne. Naj bo lep, kljub kislemu vremenu.
P.S. Se še kdo spomni, da smo manj kot mesec dni nazaj jamrali, da ni dežja? Jaz sem ga že sita. :)

Približno taka je nova frizurca. Samo precej svetlejša. :)

Stavka

Od nje ne bo imel nihče nič. Tisti, katerih stavka bi ljudi res prizadela, itak ne stavkajo. Zdravniki so se ji odpovedali, v vrtcih vseeno sprejemajo otroke, tudi policisti bodo poskrbeli za nujne primere. Na upravnih enotah pa itak vedno delajo počasi, stavka ali ne. Tisti, ki bodo zaradi vladnih ukrepov res na slabšem, pa delajo. Ali pa iščejo službo. In si razbijajo glavo, s čim preživeti mesec. No, še študenti od stavke nimamo nič. Vsaj nekateri. Na naši fakulteti namreč stavke ni. (Na mojo žalost, hehe.) Ja, res mi ni za multivariatno statistiko. Kaj čmo. Vesela sem, da danes sploh zmorem že it na fax! :)

Dieta

Zadnjih nekaj dni sem na dieti. Prisiljeni. Res že nekaj časa sama pri sebi govorim, da se bom lotila hujšanja, ampak tale pa je prišla nenačrtovana in nepovabljena. V soboto so me napadle hudo neprijetne in precej neznosne želodčne težave, zaradi katerih sem vse sobotno popoldne in večer do pozne noči preživela skrčena na kavču in na relaciji dnevna-WC. Zamudila sem tudi eno rojstnodnevno zabavo, ki je bila po Lubijevem pripovedovanju precej zabavna. In aktivirala sem starše, da sta mi priskočila na pomoč, in mi je mami kuhala čaje in juhice itd. Ker meni je postalo slabo že ob premočnem premiku glave. Ali ob preglasnem govorjenju. (Hvala mami in oči, še tukaj.) Na srečo je bilo potem v nedeljo že skoraj čisto dobro, včeraj pa sploh. Danes zjutraj se je pa vse skupaj začelo ponavljat. In se pojavilo še pri mamici in Lubiju. Očitno sem  z nekim virusom okužila vse okoli sebe. Tako da že cel dan sedim na kavču, pijem borovničeve čaje, črne čaje, jem prepečenec in prežganko. Na srečo mi danes vsaj tako slabo ni, da sem lahko malo delala za službo pa nekaj malega za fax. In po dolgem času spustila eno predavanje oz. vaje. Še dobro, da sem se odločila, da ostanem doma. Sicer bi bilo precej neprijetno. :)