Petek

Spet je petek, končno. Čeprav mi vsak naslednji teden mine hitreje od prejšnjega, sem tudi tokrat neskončno vesela vikenda. Danes mi je celo uspelo malo pospravit po stanovanju in nekaj uric delat. Ne veliko, a vendarle. Zdaj me je pa popadla taka zaspanost, da ne morem več. Samo še počakam dragega in greva proti gorskemu raju. Kako fino bi bilo, če bi bila že tam, bi si privoščila odličnoooooooo kavico pred hiško na sončku in bi malo podremala ob petju ptičkov. Mmmm. No ja, pa jutri. Upam, da bo sonček zdržal.
Lep vikend!

Portorož

Za mano je. Nastop na konferenci v Portorožu je minil in je bil (tako pravijo) suveren, korekten, dober. Tudi občutki na sami konferenci so bili - presenetljivo - dobri, skoraj odlični. Pričakovala sem nenormalno tremo, pa me je bilo v bistvu še najbolj strah samo, dokler nisem vstopila v Grand hotel Bernardin, se prijavila in dobila akreditacije. Ko se je enkrat začelo, ko sem sedela v dvorani, je trema skoraj izginila. Pred nastopom me ni bilo nič bolj strah kot pred predstavitvijo kake seminarske naloge na faksu. Mogoče celo manj. Noro dobro sem se počutila tako vsa spedenana, z akreditacijo okoli vratu. Svoj prispevek sem odpredavala res suvereno in po koncu sekcije, ko me je dragi pobral pred Bernardinom, sem mu v navalu evforije rekla, da bi šla kar še kaj povedat. No, njegov odgovor je bil, glede na vse moje predhodno teženje o tem, kako grozno strah me je, jasno nekaj takega: ma, kuko te bom! Hehe, saj vem, saj vem. Vedno neskončno kompliciram in obremenjujem sebe in ostale, pa je na koncu vedno vse odlično. Fino je bit med pomembnimi ljudmi. :) Prav občudovala sem predavatelje (ki so sicer tudi moji profesorji na fakulteti), kako jim teče beseda. In si mislila "tudi jaz bi enkrat tako". Pri njih se vidi, da predstavitev ni naučena (vsaj videz dajejo tak). Seveda se nanjo pripravljajo, ampak po toliko prakse je to verjetno malo drugače. Pač vedo, o čem govorijo, kaj morajo povedati, in to storijo brez težav. Povezujejo različne dele predstavitve, uporabljajo številne primerjave in povezave, malo sedijo, malo stojijo, tako spontano jim gre. V bistvu ne vem, kako moja predstavitev zgleda opazovalcem, ampak jaz pač zase vem, da sem se bolj ali manj na pamet naučila tekst in ga tam odpredavala. Do njih mi pač še "malo" manjka. Kako leto, desetletje izkušenj, neskončno število predavanj, samozavest in znanje.
Jasno, ko bom spet pred kakim podobnim dogodkom in se bom vsa panična pripravljala na nastop, bom govorila popolnoma drugače. Da nočem tja, da ne bi nastopala, da to ni zame, da me je strah. Tako pač gre to pri meni. Všeč mi je, ko je enkrat za mano. :)
Je pa bil včeraj v celoti super dan. Ko sem opravila svoje obveznosti, sva šla z Lubijem na kosilo z razgledom na morje, potem pa še na manjši izlet do Umaga. Sva se malo sprehajala ob morju, jedla sladoled, se pogovarjala in smejala. Noro toplo je bilo, celo popoldne sem v kratkih rokavih lovila sončne žarke, morje je čudovito dišalo. Kot bi mi narava naklonila tako lepo popoldne za darilo in nagrado. Pa še enkrat več sem včeraj ugotovila, kako super je tale moj Lubi. Si je vzel dopust, me 4 ure čakal v Portorožu, lutal tam sam že ob precej zgodnji uri in nič se ni pritoževal. Hvala ti!

Pa še par fotk od včeraj ...

Dve ljubezni. :)

Pelegrin.

Fosili?

Naj bodo tudi vaši dnevi polni sonca.

Evo me

Tukaj sem. Rojstni dan je bil in minil, eno praznovanje je tudi že minilo, eno pride jutri. Pa potem mogoče še kakšno. Časa pa še vedno zmanjkuje. Mogoče se bo malo sprostilo po sredi, ko bo mimo konferenca, ko bo dokončana seminarska naloga in ko 2 dni nimam čisto nič faksa, ker je vse dogajanje v Portorožu. Upam, da se tista dva dni uspem malo naspat. In da mi bo ratalo speglat približno šest rund perila, ki že neomejeno časa čaka, da se ga nekdo usmili. Pa da bom lahko dejansko delala kaj, kar bo pomagalo moji denarnici. Zadnje čase mi nikakor ne uspe biti pozitivna. In iščem način, da bi se izvlekla iz tega, ampak tale srednješolski način študija mi res res res ne ustreza. Ampak o tem bo (enkrat) svoja objava.
Naj bo vsaj za danes dovolj jamranja. Pred nami je vikend, ki bo - upam - sončen tudi v naših krajih, čeprav je napoved za zahod malo slabša, ampak upamo na najboljše. Čaka me družinsko praznovanje in Lubijeva tortica. Mmmm, kako diši. Kljub vsemu, fino mi je.
Lep vikend!

Wishlist za nekajindvajset ;)

Čez natanko en teden imam rojstni dan in sem že malo pozna s tem wishlistom. :) Ampak je toliko drugega dela, da mi je skoraj ušlo iz glave, da tako kmalu praznujem. Moram še naštudirat jedilnik za praznovanje. In kdaj koga kam povabit. :)
Skratka, želje:

• bonsai za v stanovanje
• pižama (ali kjutkana, torej totalno otročja in udobna, ali pa fensi šmensi, še vedno udobna)
• čevlji (hja, kaj bolj natančno težko povem, ker še sama ne vem točno. Nekaj za tole obdobje do japank, za vsak dan, torej ne s prehudo peto. Uporabne, pač. :) tu bi verjetno najbolj v poštev prišli boni ali denar)
• prehodna jakna (trenč, ledrca, kaj takega) - verjetno tudi tu boni
• am, zavarovanje za avto? :)
• boni za DM/Müller/Qlandio/Atrio
• torbica, velika, univerzalne barve, NE črna
• torbica od Ribice Blup.si
• spremljevalca teniske za tek
• stroj za šivanje in potrpežljivega učitelja :)
• knedl :) (sem že pisala o takih ali drugačnih, kosmatih in malo manj kosmatih)
• prenosnik
• bencin? :)
• kiklca od Zofije 
• več prostega časa in malo več denarja :)

Skromna res nisem, vem. Je bilo pa letos težje sestaviti seznam kot prejšnja leta, ker zadnje čase veliko bolj gledam na denar in na to, kaj res rabim in česa ne. Pri nepotrebnih nakupih najpogosteje podležem moji največji šibkosti - lakom za nohte. No ja, tako pač je. Bomo videli, koliko želja bo izpolnjenih. :)

Lep dan!

Zgodba preteklih dni

Nič posebnega se ni dogajalo zadnje dni, ampak nikakor nisem našla ne časa ne volje za blog. Ne, nasploh za računalnik. In po pravici povedano, ga nisem kaj dosti pogrešala. Ne elektronske pošte (sem jo sicer pogledala vsak dan, ker je ne uporabljam samo za zabavo, vendar dosti redkeje kod ponavadi), na FB se nisem prijavila že od petka, ne raznih portalov z novicami. Še najbolj mi je manjkalo bloganje, ampak ko sem danes le pregledala vse bloge in ugotovila, koliko časa za to pravzaprav porabim, sem se malo zamislila. Vse našteto je čisto OK, če ima človek preveč, ne, preveč nikoli, ampak dovolj časa. Sicer pa se čas, ki ga porabimo za takele stvari, da porabiti precej bolj koristno. No ja, kakokoli, blogat, očitno, nisem nehala. :)
Pretekli dnevi so bili precej zasedeni, na faksu nas na polno zalagajo z delom, domov hodim kot ožeta cunja, pa moram kljub temu potem še delati-tako za faks kot za službo. Hvala bogu za take trenutke, kot sta bila petkov izlet na Pokljuko, kjer je moja ta velika nečakinja zaključila smučarski tečaj in pogumno tekmovala z nasmehom od ušesa do ušesa, in sobotni izlet na morje. Ja, sonce je sijalo in toplo je bilo, bi bilo nenavadno, če se midva ne bi odpravila na obalo. :) Tile prvi pomladanski žarki vedno zbudijo morske skomine. Taki trenutki so res neprecenljivi in vsaj začasno zalagajo z energijo. Slednje namreč te dni rabim veliko. In vedno mi je manjka. Na srečo mi ta teden fizično ni več treba v predavalnico, imam pa zato toliko več dela doma. Zato je treba spravit svojo rit pod kovter. Tale objava je pa tudi precej brez rdeče niti, se vam ne zdi? :)
Spat.
Lahko noč! In naj bodo vaše misli bolj tekoče kot tale pisarija. :)

Danes

Ne morem se odločiti, kakšen dan je danes. Zjutraj sem bila obupno zaspana. Lubi me je moral zbudit, ko je odhajal v službo, saj me prej ni zbudila niti budilka, niti njegovo brskanje po omarah, kar me sicer vedno zbudi. Potem sem zaspala nazaj in iz trdnega spanca me je zbudila moja budilka. S težavo sem vstala, si skuhala kavo, pregledala bloge in maile itd. No, sem se nekako spravila k sebi in se odločila, da bom produktivna. Potem pa se je zgodilo, o groza. Sredi nove, svetleče in čudovite kopalnice mi je iz rok padla steklenička krvavo rdečega laka, ki se je, jasno, razbila. Se mi je čisto utrgalo. Brisala sem kot nora, drgnila z acetonom, ki ga je (pre)hitro zmanjkovalo in zraven preklela vse možno. Kako, hudiča, meni vedno uspe nekaj tako grozno popackat? Obup. Me je spomnilo na en večer pred božičem, ko sva mrzlično hitela pospravljat stanovanje, da bi bilo končno vseljivo. Takrat sem med čiščenjem kuhinjskih omaric uspela politi en liter domačega jegra. Ki je tekel po tleh, pod cokel, po pultu. Povsod skratka. Sem sposobna, ane? Človek ne ve, a bi se smejal ali jokal. Srečo imam samo, da je moj dragi izjemno mirne narave. In niti v takih primerih ne pop*zdi, čeprav marsikdo bi. Tudi jaz, verjetno. On me je tolažil celo, ko sem mu z rdečim lakom popacala čisto novo ledrco. Kake pol ure po tem, ko sva jo prinesla iz Trbiža. Ha, jaz pa rdeči laki. Očitno zakleta kombinacija. :) Skratka, kopalnico mi je uspelo spucat. Vsaj večinoma. Sledi se poznajo le še v fugi okoli odtoka, od tam pa ne morem spravit ven barve. Kaka ideja?
Kljub pretresu se mi je uspelo nekako pomiriti, tako da se zdaj, kljub čisto premraženim nogam, počutim prav pomladansko. Sem se odišavila z najljubšim pomladno-poletnim parfumom in ta je dvignil razpoloženje. Upam, da mi danes ne uspe še česa razbit. :)

Zimski užitki

No, pa je konec. Počitnice so bile in minile. Kratko, a sladko. :) V gorskem raju je bilo - rajsko, kot ponavadi. Kljub kroničnemu pomanjkanju snega sva prav vsak dan doživljala zimsko idilo. En dan sva se prav po otroško zabavala na Pokljuki in se celo nekaj malega sankala, naslednji dan sva uživala na Voglu. Ja, sva otvorila smučarsko sezono. Bolje pozno kot nikoli. :) Upam, da to zimo še kdaj stopim na smučke, da bo sneg zdržal. Podala sva se tudi na zimski vzpon na Lajnar (vrh nad Soriško planino), kjer sva gazila skoraj do riti. :) Bi prav prišle krplje in za na vrh tudi dereze, ker je bilo prav fino ledeno, saj je veter vse spihal. Za konec je pa sledil še pohod okoli največjega slovenskega jezera. :) Aja, vmes nekje sva stlačila tudi bazene in tobogane. :) Fino je bilo in čisto prehitro je minilo. Sem pa uspela tudi 2 knjigi prebrat, končno. Kako to paše po dolgem času ... in, če še ni dovolj kičasto, ravno pred odhodom domov sem izvedela, da so objavljeni rezultati izpita, ki so več kot odlično nadpovprečni. :) Predvsem pa nepričakovani, saj sem po izpitu imela res slab občutek. Tako da ja, super sem se imela te dni. In končno se je vame vrnilo veselje. In zagon za nove dni in nove podvige. Pa še mraz je popustil. In ko posije sonce, nekje od daleč zavoham pomlad. In sanjam. ;)

Pa še foto dokaz o zimskih užitkih ...

Narava ustvarja ledene skulpture.

Tik pod vrhom Lajnarja.

Prvo dopustniško jutro. Ko se zbudiš v tako lepoto, pomisliš, da si v raju.

Sončkanje na Voglu.

Globoko zamrznjeno jezero. In moja malenkost. :)

Zdaj pa novim zmagam naproti!