Užitki preteklega vikenda

Kmalu bo nov (na srečo), ampak vseeno nekaj utrinkov preteklega vikenda ...

Po naporni soboti sva si privoščila eno odlično gurmansko večerjico. Največji presežek so bili zame šparglji, sploh zato, ker prej nikoli nisem vedela, kaj točno naj z njimi počnem, pa še enkrat sem jedla ene totalno olesenele, ker se nisem dovolj pozanimala, kako se jih pripravi. Tile pa so bili slastni. Njam. Oviti v pršut, popečeni na olivnem olju, zaviti v listnato testo in pečeni v pečici. Cedijo se mi sline. Iz ostankov pa sem v ponedeljek skuhala še odlično juhico. Mmmm ...

Kulinarični vrhunec sobotnega večera.

Med sobotnimi napori (v Ikei, haha) sem si privoščila tole meni tako zelo ljubko retro vazico. Sem si jo ogledovala že nekajkrat, pa se mi je vedno zdela malo predraga. Ampak, če ti nekaj tako pade v oči, pač enkrat popustiš, ane. :) In je bilo treba potem v nedeljo zrihtat še primeren šopek ... in kaj je bolj retro od čudovitega šopka travniških cvetlic? Kljub mrazu in grozeči nevihti sva uspela nabrat tele luštne rožice ...

Nedeljska harmonija za dušo.

Še danes greje mojo dušo.

Iz raja v raj

Dopustek na morju je bil božanski. Ravno prav toplo, ko se je umiril veter prav poletno. Ravno prav športno . Prav toliko lenobno. Sončenje in relaksiranje po kolesarjenju na plažici. Pogled na neskončno morje. Svoboda, mir, idila in sreča so besede, s katerimi bi verjetno najbolje opisala občutke ob tem. In otroško veselje, ko sem v daljavi zagledala dva delfinčka, ki sta mirno plavala svojo pot. Da ne pozabim na počasne sprehode skozi mesto in najboljši sladoled. Pa stari 'znanci' na rivi. No, znani so oni meni, jaz njim verjetno toliko kot vsak drug turist. :)
Takooooooo luštno je bilo. Po tistih peripetijah lani prav odrešujoče. In čisto prehitro je minilo.
Tako zelo lepo diši sedaj na otočku. Po cvetočem jasminu, ki se meša z vonjem morja. Pa po ciklamah, ko se prebijaš skozi borov gozdiček. In po roštiljanju, ko kolesariš skozi naselja. Mmmmm. Nepopisno. Še sedaj uživam v vsem tem, ko le obujam spomine, da jih lahko delim tule. Prav s težkim srcem sem odhajala. Ampak težko srce ni trajalo dolgo, ker je po kratkem premoru doma sledil še nekajdnevni gorski raj. Lubi je moral v petek v službo, tako da sem bili sama. Ampak čisto nič osamljena. Na sončku sem si uredila 'pisarno' in delala za faks. S tako dobro voljo kot že dolgo ne. Ali pa nikoli. Za pavzo sem si privoščila sproščujoč sprehod in nekaj prebranih strani knjigice na sončku. In dišečo kavo. Pa ogromno ptičjega petja in vonja sveže oprane pomladne narave. Oh. :) Preostanek vikenda pa je minil ob sprehajanju okoli jezera, s kavo (ok, pivom) v najljubšem baru s super razgledom, s čevapi in poležavanjem. Čudovito. Življenje je lepo. Obujanje spominov na tale dopustek pa ga bo polepševalo še nekaj časa, tudi v dneh, kot je bil včerajšnji. Ampak ob vsej lepoti te objave to enostavno nima veze. :)

Delovno okolje. Če bi bilo le ves čas tako. :)

Zelena, ki te ljubim zeleno. Obožujem to pomladno svetlo zeleno barvo.

Kalužnice ob potočku.

Slike iz morskega raja sledijo. Jih ima Lubi. :)

Dnevi

letijo mimo. Služba, faks, seminarske naloge, praznovanja in še in še. April je minil, kot bi mignil. In zdaj je (končno) čas za oddih. Danes popoldne sledi skok na otoček, kjer imam v planu dat možgane na off, matrat predvsem mišice s sprehodi in kolesarjenjem in nastavljat soncu dušo in srce. Tudi telo, ampak tega malo manj. Komaj čakam. Do takrat pa še nekaj opravkov, tako da hitim.
Pozdravčki od zgubljenke.

Rojstnodnevne želje

Evo ga, spet se približuje. Moj rojstni dan namreč. :) Staram se, staram. V bistvu sem nad številko še sama kar malo presenečena. :) Čas beži ...

Želja je pa itak preveč, kot vedno. Rabila si laptopa. Ali pa kotiček v stanovanju, kamor bi lahko parkirala svoj namizni računalnik, ki odlično dela, odkar si je bratec vzel čas zanj. Hvala še tukaj. Potrebujem čevlje. In superge. Nekaj kakovostnega, uporabnega in šik. Zelo zelo zelo so mi všeč Desigual oblačila - majčke, oblekice, kiklce. In, valda, torbice. Rabila bi tudi kako jopico za pomlad (ni nujno Desigual.:). Pa belo srajčko. Želim si imet spet enkrat lepe nohtke, zato bi rada poskusila z gelishem oz. permanentnim lakiranjem. Torej je želja na primer bon za tovrstno manikuro. :) Dolgo, predolgo že nisva bila v savni, zato bi se prilegel kakšen obisk wellnessa. Pa kakšna lepa rožica. In urejen balkon. Alpa če mi kdo pove zmagovalno kombinacijo za jackpot. Bi bila zelo hvaležna (in bi to hvaležnost tudi dokazala, hehe).  :) Ok, seriously, to je to. Mislim, ni to to. To so zgolj nekatere od materialnih želja. :)
In tale objava je totalno zmedena, zato vam samo še zaželim lep dan. In grem. :)

Sanje

so včasih, ali skoraj vedno, hudo čudna reč. Redko se zgodi, da so povsem realne, največkrat so totalno absurdne, občasno so odraz naših želja in strahov, pogosto pa nekakšna mešanica vsega omenjenega. No, slednje se mi je sanjalo preteklo noč. Sanjala sem, da se mi je uresničila moja velika želja. Rodila sem deklico. Najbolj luštno malo punčko. Ampak. Sanjala sem sicer nekaj malega o nosečnosti, prav nič o porodu. Imela sem otročka, ampak nikakor nisem nikomur znala povedat, kako mu je ime. Na koncu sem se odločila za Julijo. Ja, prav gotovo med nosečnostjo ne bi razmišljala o imenu. Ob otročku v rokah pa jaz v sanjah nisem imela niti seznama potencialnih imen. Kar tako sem se potem odločila. In ja, sem se in ne sva se. Ker tudi o očetu v sanjah ni bilo ne duha ne sluha. :) Ob sebi sem imela mamico, očka, mojo E., brata, eno od nečakinj (ne, ne spomnim se, katero) in, nadabsurdno, enega od bratovih najboljših prijateljev. Kaj hudiča? Poleg tega nisem za otroka imela niti najosnovnejših pripomočkov, kot so na primer tetra pleničke. Niti lupinice niti vozička. Ničesar za očistit nosek. Zimskega pajacka za ven. Skratka - kot da bi se otrok kar čez noč pojavil pri meni. Čudno, čudnejše, najčudnejše. :)
Sanje so se končale med mojčkanjem moje male Julije. How nice ...
Zjutraj sem vsa komatozna dragemu razlagala, da sva imela Julijo. In se je le razneženo nasmehnil.
Dreams can come true, ane. :) Samo upam, da brez odštekanih omenjenih scen. :)

Sneženi raj

Pretekli teden sva z dragim preživela v gorskem raju. Pa ne samo gorskem, spremenil se je v pravi sneženi raj. Snega je ogroooooooomno in ko sva odhajala, ga je še vedno metalo na polno. Z ogromnimi puhastimi snežinkami. Lahko si predstavljate, da sem odšla z zelo težkim srcem. Bil je namreč daleč najboljši dopust v zadnjem letu (saj se spomnite, kako je bilo poleti z mojimi dopusti, ane) in tale sneg mi je všeč všeč všeč. Uživala sem kot že dolgo ne. Naužila sem se svežega zimskega zraka, končno dodobra razmigala svoje zakrnelo telo brez kondicije, se z otroško igrivostjo veselila snega, sanjarila ob kaminu, prebrala manj kot eno knjigo (kar priča o tem, da sva bila preveč aktivna, da bi imela čas za branje, kar je super!). Kljub ne ravno popolnim vremenskim razmeram za smučanje sva smučala dvakrat in tudi ob tem sem neverjetno uživala. Ne vem, če sem že sploh kdaj v življenju tako z veseljem smučala. Odkrila sva radosti krpljanja in prekrpljala (skoraj) cele Dobrave in še travnike ob jezeru. Krplje so the best, res. Ne najdem pravih besed, ki bi opisale, kako zelo sem uživala, ko sem kot jeti gazila po celem snegu, daleč naokoli pa samo hribčki, smreke in sneg, sneg in še enkrat sneg. Brez gazi, nič prehojeno, nič prevoženo. Samo belina in svetlikajoči kristalčki. Kot da bi nekdo v mehko vato oblekel ves svet. Nepopisen občutek svobode, sreče in miru. Največ vam lahko povem samo s tem, da mi nasmešek nikakor ni izginil z obraza. Za konec in protiutež tem prvinskim naravnim aktivnostim sva se pa pomerila še v bowlingu. Uganite, kdo je zmagal, haha. Lubi, nisi pričakoval takega rezultata, ane? ;)
No, v nedeljo sva se potem ornk nagarala, da sva sploh lahko šla domov, ker naju je čez noč dobesedno zasulo. Naj slike povedo, kar besede ne morejo. Brezmejna uživancija. Neprecenljivo.

Takšna pravljica me je pričakala od prihodu v raj.

Snežni šank zvečer. :)

Najbolj romantična potka ever. 

Jaz, jeti. :)

A ni pravljično, no?

A greva počasi domov? :) Samo še avto je treba poiskat.

Hihihihi. Najbolš. ;)

Dokaz o višini snežne odeje.

Pot domov.

Zimski užitki

(natipkano 17. 2. 2013)
Odkar nam je nazadnje nametalo odlično mero snega, na polno uživam na snegu (zdaj, ko je zdravje končno spet bolj ali manj tako, kot mora biti). Prejšnji vikend sva kolovratila pod gorenjskimi (ali bolj ljubljanskimi?) smučišči, se odpravila v Tamar in se sankala na Pokljuki. Povsod naju je spremljalo sonce, mraz in metanje v sneg. :) Ko je med tednom spet snežilo, sem morala izkoristiti čaroben večer in sem dragega prepričala, da greva na krajši sprehod po eni luštni potki nad mojim mestom. Včeraj pa je bil čas za eno bolj konkretno sankanje - v Savskih jamah. Letos ne polivajo za tekme, tako da ni čisto nič ledeno in je za takega piščančka, kot sem jaz, super. Ker ne gre prehitro, jasno. :) Me pa na sankanju res ne moreš zgrešit, ker se me sliši daleč naokoli. Če bi večkrat ponavljala, bi mi v TNPju verjetno prepovedali vstop (plašenje živali in to). :) Super odlično fajn je bilo. Me pa danes toliko bolj bolijo moje nenatrenirane noge. Komaj vstanem s kavča. Ampak me to ne bo odvrnilo od svežega zraka, nikakor. Klin se s klinom zbija, pravijo ... No, in sva šla, spet v Tamar. Tokrat s sankami. In rahlo je začelo snežiti. Nadidilično, romantično, igrivo.

Fino je pregledovati takele fotografije in obujati spomine.