Zimski užitki

(natipkano 17. 2. 2013)
Odkar nam je nazadnje nametalo odlično mero snega, na polno uživam na snegu (zdaj, ko je zdravje končno spet bolj ali manj tako, kot mora biti). Prejšnji vikend sva kolovratila pod gorenjskimi (ali bolj ljubljanskimi?) smučišči, se odpravila v Tamar in se sankala na Pokljuki. Povsod naju je spremljalo sonce, mraz in metanje v sneg. :) Ko je med tednom spet snežilo, sem morala izkoristiti čaroben večer in sem dragega prepričala, da greva na krajši sprehod po eni luštni potki nad mojim mestom. Včeraj pa je bil čas za eno bolj konkretno sankanje - v Savskih jamah. Letos ne polivajo za tekme, tako da ni čisto nič ledeno in je za takega piščančka, kot sem jaz, super. Ker ne gre prehitro, jasno. :) Me pa na sankanju res ne moreš zgrešit, ker se me sliši daleč naokoli. Če bi večkrat ponavljala, bi mi v TNPju verjetno prepovedali vstop (plašenje živali in to). :) Super odlično fajn je bilo. Me pa danes toliko bolj bolijo moje nenatrenirane noge. Komaj vstanem s kavča. Ampak me to ne bo odvrnilo od svežega zraka, nikakor. Klin se s klinom zbija, pravijo ... No, in sva šla, spet v Tamar. Tokrat s sankami. In rahlo je začelo snežiti. Nadidilično, romantično, igrivo.

Fino je pregledovati takele fotografije in obujati spomine.

Modra misel

Be selective in your battles, 

sometimes peace is better than 

being right.

Tole si velja zapomniti. Ne trošimo nepotrebne energije za nesmiselne prepire, ki ne prinesejo nič drugega kot to, da na koncu obvelja moja (ali tvoja). Dobro premislimo, kdaj je vredno na kocko postaviti naš mir.

Utrinek

Poglejte me, izgubljenko, našla sem se. Verjetno je še tisto malo bralcev, ki jih je tale blog premogel nekoč, zdaj obupala nad mano. Pa vseeno - jaz se javljam. Ne obljubljam ne vem česa, ampak sem pa tja kdaj bo kaj zagotovo napisano.
Zadnje tedne, mogoče celo mesece, sem imela toliko vsega, da mi je bloganje, mailanje in podobno predstavljalo samo še eno obremenitev, samo še dodatne minute za računalnikom, ki ga zadnje čase prav težko prebavljam. Ker so nam na faksu tako fino organizirali urnik, smo zadnje 3 mesece gagali. In v petek končno tudi ODgagali. Poleg študijskih obveznosti še 4x na teden popoldne delam, tako da sem se včasih bala, da bom sama sebe srečala za kakim ovinkom.
No, pa sem dočakala oddih. Malo je tudi prisiljen, ker se me je že pred časom lotil prehlad in ker ni minil, kašlanje in hreščanje v pljučih se je samo stopnjevalo, sem se v petek odpravila k zdravniku, ki mi je predpisal sumamed. Najbrž ni pljučnica, ker so izvidi krvi bp, ampak šum na pljučih je zaznal, tako da sem sama pri sebi sklenila, da se moram pač spočiti. In sem odpovedala službo ta teden, na faksu so pa itak počitnice. Imam sicer neke druge obveznosti ta teden, ampak so sproščujoče. Dobesedno. Tako da bom dala telesu možnost, da se spočije, okrepi in pozdravi. Potem pa upam, da z boljšo polovico ujameva kak podaljšan vikend zimskega dopusta. Čeprav denarja nimava, ampak ok, to je že druga zgodba. Mimogrede, januarja (januarja?!) sem dobila tudi odločbo za štipendijo, ki je, prav absurdno, za dobrih 100 evrov nižja kot lani. In za 200 evrov nižja kot pred dvema letoma. Hm. No comment. Bo očitno treba izkoristiit tisti subvencionirani javni prevoz do faksa in nazaj. Samo ni mi še čisto jasno, kako bom potem službo ujela. Ja no. Takle mamo, ane. :) A kdo kupi moj avto? ;)
Ma ja, eden od razlogov, da me zadnje čase ni na spregled, je pa tudi moje vsesplošno razpoloženje. Ali bolje - nerazpoloženje. Mi ni do trosenja slabe volje še bolj, kot to že itak delajo/delamo (skoraj) vsi - od prijateljev, znancev, sosedov do medijev in še koga.
Naj bo sonce. Na nebu, v naših srcih in na obrazih.

Voščilo

Dragi moji,

naj vam leto 2013 vrne izgubljene sanje in upe, prinese občutek miru in svobode, zvrhano mero zdravja, veliko uspeha in optimizma ter zmožnost uživanja v drobnih trenutkih, ki jih prinaša vsak nov dan. Naj bo sreča vaša zvesta spremljevalka.
Želim vam veselo, nepozabno praznovanje in srečno v novem letu!

So dnevi

... ki bi jih najraje preskočil. Prespal. Se zavlekel v kočo ob gozdu, zakuril v kaminu, se zabubil pod dekico. In čakal, da minejo. Ampak, da bi hkrati šle mimo tudi zadeve, zaradi katerih si v takem razpoloženju. Bah.
Čez par uric bo, upam, bolje. Ko bo za mano, kar se ima danes zgoditi.
Naj bo vaš dan mirnejši.

Ready to go

Tako, vse je bolj ali manj narejeno. Cunje so zlikane, stanovanje je pospravljeno, kopalnica se sija, kufri so (skoraj) spakirani, lasje so umiti, nohti nalakirani. Vpis na faks urejen, samo še vse napakiram v kuverto in oddam na pošto. Potem preživim lep ostanek petkovega popoldneva, grem spat, zjutraj pa na moj ljubi otoček. Upam, da tokrat brez (mojih) neumnosti.  Že zdaj pa vem, kako zelo bom pogrešala moji mali srčici. Ah. Bo treba svoje naštimat. :)
Lepo se imejte. Se slišimo kmalu.

Otoček, here we come! ;)

Zadnji dan

pred izpitom je vedno najhujši. Pa ne samo zaradi živčkov, ki (neutemeljeno) norijo. Ampak tudi zato, ker se vedno obupno počutim. Predvsem psihično, kar pa, jasno, vpliva tudi na to, da sem še fizično kot cunja. Zadnji dan se nikakor ne morem spravit k učenju, ampak tudi k nobeni drugi aktivnosti, niti zabavni. In potem me grize slaba vest, ker se ne učim, nek zlobnež v meni pa ne dovoli, da bi slabo vest pregnala - z učenjem, seveda. Bedno, ker je res butast občutek. In potem rabim (skoraj) dobesedno brco v rit, da se končno usedem za knjige in se izvlečem iz tega butastega občutka. Danes mi to še ni uspelo. Očitno, ane, če visim na blogu, namesto kje drugje.
Je pa tudi neskončno trapast občutek, ker imam prvič v lajfu študijske obveznosti še septembra. Pa ne zato, ker bi mi junija tako zelo manjkalo časa. Manjkalo mi je predvsem samodiscipline. Ma ja, letos so zadnji meseci sploh nekam čudni. Bo že.