1. september

Zame ni več prvi šolski dan, že nekaj let ne več. Ampak je pa očitno od mojih osnovno- in srednješolskih dni minilo premalo let, da bi že zbledel tisti čuden občutek v želodcu, ko ta dan pride. Prav dobro se spominjam, kakšno kepo sem imela vsako leto v želodcu že kak dan pred začetkom šole in potem tisto jutro, ko se je bilo treba odpraviti v to stres povzročajočo ustanovo. Ponavadi je bilo zjutraj prav nesramno mrzlo, da ni nihče vedel, kako bi se oblekel. Spominjam se tudi korakov do šole - moja pot do osnovne šole in kasneje do gimnazije je bila namreč skoraj identična, saj sta 50 m oddaljeni druga od druge. V spominu imam tudi prihod domov, ko sem si sicer oddahnila, ker je bilo za tisti dan mimo in ker sem tudi vedela, da še vsaj kak teden v šoli itak ne bo nič posebnega. Ampak še vedno je ostala tam kepa, ker se je šola začela. Pa da ne boste mislili, da se mi zdi šola nepomembna ali celo slaba. Prav nasprotno - šolo sem namreč jemala tako blazno (pre)resno, da je bilo to povezano s prenekaterimi stresi in travmami v mojem življenju. In življenju mojih staršev. Zato tudi govorim o šoli kot o neki grozni ustanovi. V resnici se mi zdi zelo pomembna in znanje je super. Tudi šole so čisto fajne, samo pravilno se je treba lotit dela, pritiskov in stresa. In treba je sprejeti, da vedno ne moreš bit popoln. Da je lahko kje tudi kakšna slabša ocena. Da se zato ne bo podrl (tvoj) svet. Potem pa čisto fino laufa.
No, odkar je moj prvi šolski dan 1. oktobra, take kepe ni več. In mogoče se ga celo čisto malo veselim. Tistega normalnega ritma, ko točno veš, kakšne obveznosti imaš vsak dan sproti. Ko se moram vsako jutro (ali dopoldne) lepo obleči, namejkapirat, napolnit malho, se usesti v moj fensi avto in se odpeljati na faks. Hja, kaj kmalu bo tudi 1. oktober. Danes pa, čeprav je zame povsem enak dan kot včeraj, se je začel september in to ni kul. Ker se poletje poslavlja, ker je v imenu meseca črka "R" in stari ljudje pravijo, da v času, ko je črka R v mesecu, ne smeš sedeti na golih tleh. Blah. :) Ma ja, saj so tudi drugi letni časi lepi, vsak po svoje, nič ne rečem. Ampak poletje ima še vedno tisti svoj čar, in jaz, nostalgik, imam vsako jesen malo težav s privajanjem na misel, da je do naslednjega poletja še doooooolgih (v resnici niti ne) 10 mesecev. Ampak saj bo, ni problema. Ker vem, da me čaka veliko novega in lepega. In tega se veselim. ;)

Lep dan, šolarjem pa uspešen začetek šolskega leta. Upam, da vaši prvi septembri minejo brez kepe v želodcu. :)