Pred nekaj časa sem bila deležna precej neverjetno blesavih očitkov, češ, da delam vse tisto, kar dela nekdo drug, da izpolnjujem njegove želje, da prevzemam ideje. No, kakorkoli, to je že zdavnaj minilo in moj namen ni, da bi se kakorkoli zagovarjala, prepirala, pogrevala. O tem razpredam le zato, ker kljub temu, da se mi zdijo taki očitki totalno bolani, se od takrat naprej prav na polno obremenjujem s tem v primeru, ko kaj novega kupujem, ko vidim kaj, kar mi je všeč, in da je tisto pač podobno nečemu, kar ima tista druga oseba. Ali pa ko nenamerno odkrijem, da imamo spet kakšno podobno željo, samo da jaz o njej ne razpredam in je pač drugim neznana.
Sprašujem se, zakaj bi morala biti vedno jaz tista, ki podleže pritisku. A če ima nekdo pač neko fiksno idejo, pa jaz zdaj ne smem imeti stvari, ki so mi všeč? Ne smem obiskati krajev, ki si jih želim? Si ne smem želeti stvari, ki si jih želim? Ja, moj karakter je na žalost tak, da imam nek rešpekt do ljudi, ki so glasni, ki ti upajo v obraz zmetati tudi še tako trapaste očitke, ki znajo prav zlobno in pikro zbadati. Pa ne rešpekt v smislu spoštovanja, ker takih ljudi ne spoštujem. Saj verjetno niti nisem prave besede uporabila, ampak se ne spomnim druge. Kar hočem povedati je, da se v takih primerih raje izognem že celo možnosti za nesporazum. Pa tudi če s tem v bistvu sebe za nekaj prikrajšam. In to sovražim. Verjetno mi je zato tako enostavno očitati, ker se ne znam postaviti za svoje želje in stališča in jih zagovarjati. Ampak to še ne pomeni, da jih nimam. Sem pa zato lahka tarča za tiste, ki so (vsaj verbalno, če že ne drugače) agresivnejši od mene.
Se mi zdi, da sem jaz še bolj čudna od teh očitkov, ker dejansko pustim, da mi pridejo do živega in da diktirajo moje odločitve. Zato bom temu naredila konec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar