1. september

Čeprav je minilo že kar nekaj prvih septembrov, ko mi ni treba nazaj v šolo, je to zame še vedno en melanholičen dan. Danes zjutraj, ko sem pogledala na GSM, sem zagledala datum in mi je kar zmrazilo. Mogoče tudi zato, ker je zunaj kazalo borih 10 stopinj.
Na ta dan sem vedno malo žalostna. Ker se izteka poletje, ker se bližajo tisti turobni dnevi, ker se končuje tisto čarobno vzdušje, ker trava med gorami ob sončnem zahodu nima več tistega prijetnega vonja po koncu vročega dneva. Ker še vedno natančno vem, kako sem se počutila, ko sem še hodila v šolo. In še danes čutim s šolarji in dijaki. Letos mi je pa še posebej čudno pri srcu. Moja starejša nečakinja namreč letos postaja prvošolka. Sprašujem se, kam je minilo teh 6 let. Čeprav se sama neskončno veseli prvega šolskega dneva, gre meni kar malo na jok, ko pomislim. Pa čeprav je šola tako zelo pomembna in to. Ampak vseeno, prvi šolski dan v prvem razredu je pač dan, ko se zaključi eno obdobje življenja. In sprašujem se, a so otročki pri 6. letih res že tako "odrasli", da se jim mora zaključiti to otroško obdobje brez (pomembnejših) odgovornosti. Čudovito in preprosto. Čudovito preprosto. Hja, verjetno ja. Ampak če dobro pomislimo, a ni grozno, da se obveznosti in odgovornosti pričnejo že pri šestih letih in trajajo do smrti? Kako malo časa smo lahko zares brezskrbni. In tako zelo svobodni. A ni vsaj malo žalostno, da mora že tako majhen otroček čakati na vikende in počitnice, da gre lahko na počitnice k babici. Ali na izlet s teto. Karkoli že.
Še dobro, da otroci, ko morajo v šolo, o tem še ne razmišljajo. Resnično upam, da bo navdušenje nad šolo, ki ga kaže moja mala ljubezen, trajalo in trajalo. In da ne bo minilo že naslednjega prvega (septembra).
No, če pa odmislim to mojo neozdravljivo melanholijo, me čaka še en prijeten mesec. Čez en teden greva z dragim spet na morje. Konec koncev pa je tudi jesen lepa. Ko se začnejo pojavljati dnevi, podobni današnjemu, začnem razmišljati tudi o lepotah in prijetnostih jeseni. Začelo se bo čajčkanje, dekca bo spet moja (skoraj) najboljša prijateljica, sprehodi bodo obarvani s čudovito pisanimi barvami, spremljalo jih bo šumenje odpadlega in odpadajočega listja, stanovanje bo prijetno odišavljeno in osvetljeno s svečkami, kmalu se bo začela sezona peke piškotov ... pa še kaj.
O vsem tem razmišljam 1. septembra. In še o mnogo čem. Dobro, da ga bo kmalu konec. Da si možgani odpočijejo. :)
Pa lahko noč. In vesel september. Naj bo vsaj še malo poleten, če je koledarsko še poletje.

Tole pa je bil v šolarskih časih moj najljubši komad na prvi šolski dan. Še dobro, da so ti časi minili. :)