Portorož

Za mano je. Nastop na konferenci v Portorožu je minil in je bil (tako pravijo) suveren, korekten, dober. Tudi občutki na sami konferenci so bili - presenetljivo - dobri, skoraj odlični. Pričakovala sem nenormalno tremo, pa me je bilo v bistvu še najbolj strah samo, dokler nisem vstopila v Grand hotel Bernardin, se prijavila in dobila akreditacije. Ko se je enkrat začelo, ko sem sedela v dvorani, je trema skoraj izginila. Pred nastopom me ni bilo nič bolj strah kot pred predstavitvijo kake seminarske naloge na faksu. Mogoče celo manj. Noro dobro sem se počutila tako vsa spedenana, z akreditacijo okoli vratu. Svoj prispevek sem odpredavala res suvereno in po koncu sekcije, ko me je dragi pobral pred Bernardinom, sem mu v navalu evforije rekla, da bi šla kar še kaj povedat. No, njegov odgovor je bil, glede na vse moje predhodno teženje o tem, kako grozno strah me je, jasno nekaj takega: ma, kuko te bom! Hehe, saj vem, saj vem. Vedno neskončno kompliciram in obremenjujem sebe in ostale, pa je na koncu vedno vse odlično. Fino je bit med pomembnimi ljudmi. :) Prav občudovala sem predavatelje (ki so sicer tudi moji profesorji na fakulteti), kako jim teče beseda. In si mislila "tudi jaz bi enkrat tako". Pri njih se vidi, da predstavitev ni naučena (vsaj videz dajejo tak). Seveda se nanjo pripravljajo, ampak po toliko prakse je to verjetno malo drugače. Pač vedo, o čem govorijo, kaj morajo povedati, in to storijo brez težav. Povezujejo različne dele predstavitve, uporabljajo številne primerjave in povezave, malo sedijo, malo stojijo, tako spontano jim gre. V bistvu ne vem, kako moja predstavitev zgleda opazovalcem, ampak jaz pač zase vem, da sem se bolj ali manj na pamet naučila tekst in ga tam odpredavala. Do njih mi pač še "malo" manjka. Kako leto, desetletje izkušenj, neskončno število predavanj, samozavest in znanje.
Jasno, ko bom spet pred kakim podobnim dogodkom in se bom vsa panična pripravljala na nastop, bom govorila popolnoma drugače. Da nočem tja, da ne bi nastopala, da to ni zame, da me je strah. Tako pač gre to pri meni. Všeč mi je, ko je enkrat za mano. :)
Je pa bil včeraj v celoti super dan. Ko sem opravila svoje obveznosti, sva šla z Lubijem na kosilo z razgledom na morje, potem pa še na manjši izlet do Umaga. Sva se malo sprehajala ob morju, jedla sladoled, se pogovarjala in smejala. Noro toplo je bilo, celo popoldne sem v kratkih rokavih lovila sončne žarke, morje je čudovito dišalo. Kot bi mi narava naklonila tako lepo popoldne za darilo in nagrado. Pa še enkrat več sem včeraj ugotovila, kako super je tale moj Lubi. Si je vzel dopust, me 4 ure čakal v Portorožu, lutal tam sam že ob precej zgodnji uri in nič se ni pritoževal. Hvala ti!

Pa še par fotk od včeraj ...

Dve ljubezni. :)

Pelegrin.

Fosili?

Naj bodo tudi vaši dnevi polni sonca.