Nič posebnega se ni dogajalo zadnje dni, ampak nikakor nisem našla ne časa ne volje za blog. Ne, nasploh za računalnik. In po pravici povedano, ga nisem kaj dosti pogrešala. Ne elektronske pošte (sem jo sicer pogledala vsak dan, ker je ne uporabljam samo za zabavo, vendar dosti redkeje kod ponavadi), na FB se nisem prijavila že od petka, ne raznih portalov z novicami. Še najbolj mi je manjkalo bloganje, ampak ko sem danes le pregledala vse bloge in ugotovila, koliko časa za to pravzaprav porabim, sem se malo zamislila. Vse našteto je čisto OK, če ima človek preveč, ne, preveč nikoli, ampak dovolj časa. Sicer pa se čas, ki ga porabimo za takele stvari, da porabiti precej bolj koristno. No ja, kakokoli, blogat, očitno, nisem nehala. :)
Pretekli dnevi so bili precej zasedeni, na faksu nas na polno zalagajo z delom, domov hodim kot ožeta cunja, pa moram kljub temu potem še delati-tako za faks kot za službo. Hvala bogu za take trenutke, kot sta bila petkov izlet na Pokljuko, kjer je moja ta velika nečakinja zaključila smučarski tečaj in pogumno tekmovala z nasmehom od ušesa do ušesa, in sobotni izlet na morje. Ja, sonce je sijalo in toplo je bilo, bi bilo nenavadno, če se midva ne bi odpravila na obalo. :) Tile prvi pomladanski žarki vedno zbudijo morske skomine. Taki trenutki so res neprecenljivi in vsaj začasno zalagajo z energijo. Slednje namreč te dni rabim veliko. In vedno mi je manjka. Na srečo mi ta teden fizično ni več treba v predavalnico, imam pa zato toliko več dela doma. Zato je treba spravit svojo rit pod kovter. Tale objava je pa tudi precej brez rdeče niti, se vam ne zdi? :)
Spat.
Lahko noč! In naj bodo vaše misli bolj tekoče kot tale pisarija. :)
4 komentarji:
Tudi taka objava mora kdaj bit. In popolnoma se strinjam z vsem napisanim - sem se še jaz zamislila... Je pa res, da je manjkala kakšna tvoja objava za popestritev dneva. :)
Bodi lepo in naj ne bo prenaporno!:)
Neža, no ane, tudi take morajo bit. Ne more bit zmeraj vse povezano :) Je pa res ja, ko časa zmanjkuje, šele vidiš, kako v bistvu vsaka minutka šteje. Ampak ... saj ni ves čas tako. Včasih je pa fino zabluzit kako urico za računalnikom.:)
Tudi jaz sem velikokrat zalostna,ker ne morem prebrat vseh blogov,pa bi jih rada. Cas je ena taka hecna rec...vse bo ok,bos vidla,veliko bo soncka ;)
Zofija, saj vem. Veliko nas je takih, ki nam zmanjkuje časa za stvari, ki jih radi počnemo - sami ali z družino. Kako morate bit žalostne šele mame, ki ne uspete preživet toliko časa s svojimi sončki kot bi želele. Si sploh ne predstavljam ...
Pa ja, sončka bo še veliko. Hvala ti! ;)
Objavite komentar