Matematika

Nikoli se je ne znebiš. No, z nikoli mislim na obdobje šolanja. Že v gimnaziji sem se je bala. Ne vem sicer, zakaj, ker sem dejansko ves čas imela lepe ocene, ampak verjetno zato, ker je bil to edini predmet, pri katerem sem nekajkrat potrebovala dodatno razlago. Z bratcem sva kar nekaj popoldnevov presedela skupaj, da mi je pomagal pokapirat. OK, v gimnaziji sem se še bolj bala biologije, ampak ne zaradi predmeta, temveč zaradi odf*kane prfokse, ampak to je že druga zgodba.  Po maturi sem bila neskončno vesela, da ne bo več matematike. Ups, sem se zmotila. Grem na faks, zamenjam faks in ... na slednjem je matematika. OK, se potrudim, naučim, naredim izpit in sem spet vesela, da sem se znebila matematike. Doštudiram, diplomiram, se vpišem na magisterij. Na predmetniku ni matematike. Je neke vrste statistika, ampak to ni tak problem. Potem pa pride predmet, ki na prvi pogled nima veze z matematiko, že ime predmeta je totalno brezveze. In ... glej ga zlomka, sama matematika! In to ne osnove. Seveda ne. Integrali, odvodi, logaritmi. Eksponentne funkcije, sestavljene kotne funkcije. Veliko premetavanja enačb. Veliko izpeljevanja in dokazovanja. In veliko sivih dni, ko tičim na postelji in rešujem naloge. In kličem na pomoč sošolko iz gimnazije, ki je študirala matematiko. Sva zmenjeni za matematično kavo in upam, da bo potem lažje. Hvala za pripravljenost na pomoč, draga moja A.
Ko bi vsaj ta mrzel veter odpihnil to nadlogo. Saj ne rečem, ko zaštekaš, tudi matematika postane čisto v redu. Samo žal nisem med tistimi, ki že kar takoj vse vidijo, kaj bi se dalo iz kake enačbe potegnit in obrnit. Ne znam razmišljat matematično. Na srečo se pa znam dol usest in naučit.
Tako da vam samo še zaželim, da boste vikend preživeli na toplem in ob odlični družbi. Če greste pa na zrak pa pazite, da vas ne odpihne! ;) Jaz se grem pa učit. Matematiko z drugim imenom.

Pozdrav!