Neprimerno

Prav noben trenutek ni primeren za bolezen, ampak vsekakor si včasih lažje privoščiš "bolniško" kot kdaj drugič. In jaz si je te dni prav zares ne morem. No, zdaj si jo pač moram. Že včeraj popoldne sem se čudno počutila, bila sem nepopisno zaspana in bolel me je želodec. Pa je bilo potem približno v redu, ponoči sem pa bruhala. In je bilo zjutraj spet OK, zato sva šla pospravljat stanovanje. Lubi je za to celo vzel dopust, da bo ja pred prazniki pospravljeno in urejeno. Sem delala nekaj ur in se vmes vedno slabše počutila, na koncu sem počivala že vsakih nekaj minut. Zato se je dragi odločil in mi prepovedal nadaljnje delo ter me odpeljal domov. In tako zdaj že kar nekaj ur ležim in počivam in razmišljam, kaj vse bi morala zdaj drugega početi. Ampak bolezen je pač močnejša. Hvala bogu, ali komurkoli že, se počutim zdaj že bolje, ampak ne upam naprej pospravljati, ker se bojim, da se bo moj želodček spet razjezil, če mu ne bom dala miru. Toliko o predprazničnem početju. In o stvareh, ki bi jih toliko raje in toliko bolj nujno rada počela. Spustiti moram praznični plesni nastop moje nečakinje, Lubi je ostal sam pri pospravljanju, piškoti so še vedno brez čokolade, darila še niso zavita in sploh nič ne teče po planu. Verjetno je pa tudi to za nekaj dobro. Upam.