Bezeg

Nad njim sem naravnost navdušena. Kot sem omenila že v prejšnji objavi, sem letos sploh obsedena z rastlinami, takšnimi in drugačnimi. Ampak bezeg mi je res med najljubšimi, tako španski, kot tisti navadni. Slednji sicer ponavadi raste v največji svinjariji, ob progah, cestah, v jarkih, kamor packi odlagajo odpadke. Kljub temu pa tako omaaaaaaamno diši in njegovi drobni beli cvetki so tako ljubki. Ko se sprehajam mimo bezgovih grmov, bi se kar ustavila in vohala. Bi bilo fino imeti parfum s tem vonjem ... ali dišavo za stanovanje, ampak naravno, ne kak fake umetni vonj. Da bom vsaj malo lahko uživala ob bezgovih darovih tudi, ko bodo cvetovi že zdavnaj odcveteli, bo poskrbel bezgov sirup, ki sva ga letos prvič z Lubijem sama naredila in očiščevalni bezgov čajček. Je super, ko je človek bolan, ker se po njem dodobra prešvicaš, pa tudi sicer je zelo okusen. Priporočam!