Ni. Ni novega začetka, ni pravega konca. Ni začetka, brez predhodnjega konca. I guess? Vrtim se v krogu. Ne najdem izhoda. Oklepam se bilk. Zakaj? Zakaj ne morem spustiti preteklosti in objeti prihodnosti? Sama sebe mučim. Where's the point?
Ne vem, kaj je narobe z mano. Kaj se dogaja? Zakaj ga ne morem pustiti oditi? (mal out, ampak čeprav imam rada slovenščino, se tole dosti boljše sliši v angleščini). Mogoče, ker tega sploh nočem? Ker sama sebe slepim, da še nekaj visi v zraku, nekaj nerazrešenega, nekaj, kar bi se še lahko razvilo in zraslo v nekaj lepega... ker v vsaki stvari vidim upanje, možnost. Ah, stupid stupid stupid, so stupid.
Hočem, da je tega konec. Želim si že enkrat čez to. Enkrat za vselej. Nikoli v življenju nočem več doživljati tega.
Počutim se tako... prazno. In samo. Kljub vsem ljudem, ki me obkrožajo in me imajo radi. In imam jaz rada njih. In sem hvaležna za vsako minuto, ki mi jo namenijo. In vsako besedo, s katero me želijo spraviti pokonci.
Čez manj kot teden dni imam rojstni dan. Vsako leto napišem kak wishlist. Letos ga ne bo. Ker nimam nobenih želja, ki bi mi jih lahko kdo izpolnil z denarjem. Ker si želim le... Ah. Sicer pa bi letos rojstni dan najraje preskočila. Nekako mi ni do praznovanja.
To je to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar