Dobrodošlo, poletje!

Prvi poletni dan. In najdaljši dan v letu. Če to ni razlog za veselje, je tu še dejstvo, da je nebo brez oblačka in da se delovni teden izteka. Pa da se šolarjem začenjajo počitnice in da veliko ljudi že odšteva dneve, morda celo ure, do dopusta.
Kljub temu se mi letos zdi vse malo ... hm, neprav. Ker imam občutek, kot da sem nekje na poti izgubila stik s svetom, kot da bi eno obdobje preskočila. Govorim o pomladi. Letos se mi namreč zdi, da je sploh ni bilo. Da smo kar iz zime skočili v poletje. In zato moji možgani nekako ne znajo prav preklopit. In včeraj smo se na obisku pri bratu pogovarjali o današnjem dnevu in sem ugotovila, da sem čisto pozabila, da je danes že najdaljši dan in da se bodo svetle ure dneva spet začele krajšati. Kdaj se je pa dan tako podaljšal?! Kakorkoli, da ne bo zvenelo, kot da sem res za nekaj mesecev zgubila stik z realnostjo v kakem psihiatričnem smislu. Ves čas sem bila prisotna in prisebna. :) Samo mraz, ki se je neskončno dolgo vlekel, mi je malo zmešal štrene glede filinga. In res se mi zdi čudno, da grem 3 tedne po koncu "zime" že na poletni dopust. :) Oh, ampak vseeno komaj čakam.
Poletje moje drago, vesela sem te. Dobrodošlo med nami in vztrajaj tu kar se le da dolgo! Vsem nam pa želim, da bi v tem času ustvarili veliko nepozabnih spominov in preživeli ogromno čudovitih sproščenih trenutkov, ki nam bodo še dolgo dolgo vlivali voljo in energijo.