Poglejte me, izgubljenko, našla sem se. Verjetno je še tisto malo bralcev, ki jih je tale blog premogel nekoč, zdaj obupala nad mano. Pa vseeno - jaz se javljam. Ne obljubljam ne vem česa, ampak sem pa tja kdaj bo kaj zagotovo napisano.
Zadnje tedne, mogoče celo mesece, sem imela toliko vsega, da mi je bloganje, mailanje in podobno predstavljalo samo še eno obremenitev, samo še dodatne minute za računalnikom, ki ga zadnje čase prav težko prebavljam. Ker so nam na faksu tako fino organizirali urnik, smo zadnje 3 mesece gagali. In v petek končno tudi ODgagali. Poleg študijskih obveznosti še 4x na teden popoldne delam, tako da sem se včasih bala, da bom sama sebe srečala za kakim ovinkom.
No, pa sem dočakala oddih. Malo je tudi prisiljen, ker se me je že pred časom lotil prehlad in ker ni minil, kašlanje in hreščanje v pljučih se je samo stopnjevalo, sem se v petek odpravila k zdravniku, ki mi je predpisal sumamed. Najbrž ni pljučnica, ker so izvidi krvi bp, ampak šum na pljučih je zaznal, tako da sem sama pri sebi sklenila, da se moram pač spočiti. In sem odpovedala službo ta teden, na faksu so pa itak počitnice. Imam sicer neke druge obveznosti ta teden, ampak so sproščujoče. Dobesedno. Tako da bom dala telesu možnost, da se spočije, okrepi in pozdravi. Potem pa upam, da z boljšo polovico ujameva kak podaljšan vikend zimskega dopusta. Čeprav denarja nimava, ampak ok, to je že druga zgodba. Mimogrede, januarja (januarja?!) sem dobila tudi odločbo za štipendijo, ki je, prav absurdno, za dobrih 100 evrov nižja kot lani. In za 200 evrov nižja kot pred dvema letoma. Hm. No comment. Bo očitno treba izkoristiit tisti subvencionirani javni prevoz do faksa in nazaj. Samo ni mi še čisto jasno, kako bom potem službo ujela. Ja no. Takle mamo, ane. :) A kdo kupi moj avto? ;)
Ma ja, eden od razlogov, da me zadnje čase ni na spregled, je pa tudi moje vsesplošno razpoloženje. Ali bolje - nerazpoloženje. Mi ni do trosenja slabe volje še bolj, kot to že itak delajo/delamo (skoraj) vsi - od prijateljev, znancev, sosedov do medijev in še koga.
Naj bo sonce. Na nebu, v naših srcih in na obrazih.
2 komentarja:
Pozdravljena nazaj! Tudi jaz že dolgo nisem nič napisala. Kaj pa vem, sploh se mi ne da :)
se strinjam glede slabega razploženja, situacija je res depresivna, ampak - bo bolje :)
Hej, Ana. Vidim, da štrajkaš tudi ti. :) Meni se tudi ne da, pa si včasih želim, da bi prišli nazaj tisti časi, ko se mi je dalo. Ker je bila morala veliko višja. :) Pa ja, bo bolje. More bit! ;) Pozdravčki od mene.
Objavite komentar