V soboto dopoldne smo se udeležili dogodka, okrogle mize Dan za spremembe, ki je potekala v radovljiški knjižnici. Otroci so se zabavali, odrasli pa smo se pogovarjali in poslušali zgodbe o spominskih knjigah. Nekatere pripovedi so bile tako ganljive, da nas je kar nekaj imelo solzne oči. Ob poslušanju mi je postalo žal, da je v moji spominski knjigi tako malo zapisov in risbic. Ampak v času moje osnovne šole to res ni bilo nevemkako in. Pa še sama knjiga je take super kvalitete, da že vsa razpada. Le kako, ko pa smo v soboto videli kar nekaj knjig, ki so preživele 2. svetovno vojno in grozote koncentracijskih taborišč, pa so odlično ohranjene? Toliko o vsem tem napredku, tehnologijah, razvoju - razvil se je le kapitalizem in potrošništvo čez vse meje, šara, ki jo kupujemo, pa se lahko skrije kakovosti stoletnih predmetov. No, kakorkoli. Moja je preveč prazna in preveč razpadajoča. In verjetno mi nikoli ne bo predstavljala tako dragega spomina, kot so pripovedovali nekateri udeleženci. Je pa v današnjem času, ko smo vsi obsedeni z digitalnimi fotografijami, najrazličnejšimi spletnimi aplikacijami, z elektronsko pošto in mobilnimi telefoni, lepo videti, da še marsikdo skrbno čuva svoje spominske knjige, stvarne spomine. Na žalost med udeleženci ni bilo veliko mladih, ki bi se nad tem lahko malo zamislili. Kako nam bo lahko nekega dne žal, ko se nam bodo sesuli računalniki, ko bodo odpovedala vsa iJajca, ko nam naprave ne bodo več brale iz zunanjih diskov in ne bomo imeli niti ene razvite fotografije. Niti enega pisma dragega prijatelja. Niti ene risbice osnovnošolske simpatije. Ali najljubše sošolke.
Moja misel in poziv - ne pretiravajmo z virtualno komunikacijo, virtualnim življenjem in virtualnimi prijateljstvi. Napišimo še kdaj kako pismo, razglednico, razvijmo fotografije z lepimi spomini. Nenazadnje, dajmo komu svojo spominsko knjigo in dopolnimo zbirko spominov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar