Kosmatinci

Večkrat sem že omenjala, da si želim enega prijaznega kosmatinca. Zdajle pa ravno gledam oddajo o kužkih na Animal Planetu in sem se odločila, da tukaj predstavim "nabor" mojih najljubših kužev :)

Najprej ne morem mimo teh malih črnih kepic, ki zrastejo v velike črne medvede. Dva takale sem nekoč davno imela. Ne oba hkrati, enega za drugim. Takoj ko je prvi žalostno končal zaradi hude bolezni, je moj ata kupil drugega. Novofundlandci so mi še vedno zelo zelo všeč, vendar ga ne bi imela še enkrat. No, mogoče, ko bom velika in bom živela v hiši z velikim vrtom. :) Ampak zdaj bi raje kakšnega drugega. Tile velikani znajo biti precej neobvladljivi, če niso dobro naučeni. Saj nič nočejo, le igrivi so, ampak njihova velikost in teža privedeta do tega, da potrebuješ dosti moči, da jih lahko pelješ na sprehod. Jaz sem se enkrat eno uro sredi zime valjala po vrtu, ker me je moj podivjani razigrani kuža podrl na tla in mi ni pustil vstati. Nič mi ni hotel hudega, da ne bo pomote. Igral se je in vesel me je bil. Ampak on je bil velik, jaz pa majhna. Ni bilo prav prijetno. :)

Neskončno ljubke in prikupne majhne črne kepice. Slikica je sposojena, ker sem imela takega lepotca še v času, ko ni bilo digitalnih fotoaparatov. Sta pa bila oba kopije tega s slikice. Ta bela lisa spredaj na kožuščku je identična.

Črna mrcina. Eleganten, mogočen, neskončno vdan, ljubeč in čuteč kuža. Zbuja poglede.

Irski seter.

Beagle.

 

 

Škotski seter.

Zlati prinašalec. Najljubši so mi ti najsvetlejši zlatkoti.

King Charles španjel. Moj favorit je trikolor. Jaz jim pravim čarliji.

Težko bi se odločila. No ja, v bistvu se mi pa (na žalost) ni treba. Nimam "dovoljenja" niti podpore za psa. Sem pa načeloma bolj za večje pse. Bolj ta pravi zgledajo. So pa tele miniature ala čarli takooooo ljubke, da se jim tudi težko uprem. :)