No, pogrešam ga. Ni še minil mesec dni od konca najinega dopusta, pa se mi zdi že takoooo daleč. Sploh, ker je zadnje dni tukaj tole povsem jesensko vreme, ki mi je že zraslo čez glavo. Hočem sonce in poletne temperature, poletno vzdušje in vse, kar spada zraven. Čeprav sva bila na dopustu 16 dni, je minil, kot bi mignil. Uživala sva sto na uro, počivala in se predajala sproščenemu utripu življenja, (skoraj) kot ga doživljajo domačini. Tega se pač človek ne naveliča. In ko nekaj časa traja doma spet normalni ritem, začne to pogrešati. Sploh, če dnevi potekajo tako, kot meni (oz. nama) potekajo zadnjih nekaj mesecev. Ampak bo pa čez kak mesec, vsaj kar se tega tiče, mnogo bolje.
Še bolj od samega otočka pa pogrešam morje. Občutek, ki me prevzema ob opazovanju dogajanja na morju in ob plavanju in čofotanju, je še lepši od vonja morskega zraka. Ne vem, ali ima s tem kaj opraviti nebesno znamenje, v katerem sem rojena, ampak v vodi se počutim tako dobro, da tega občutka sploh ne znam opisati. Objame me nek neopisljiv občutek svobode, lebdenja, sreče. Mogoče se počutijo tako ljudje, ko so zadeti? Ne vem, ampak če so taki učinki droge, potem razumem, zakaj se ljudje zaradi tega uničujejo. Obožujem šumenje morja (tudi drugih voda), zvok, ki ga povzroča plavanje in čofotanje, občutek, ko voda obliva vsak košček telesa. Oh ... moja dušica je danes malo nostalgična :) Ampak tudi tu je življenje lepo. V kratkem bo moja draga E. doživela največji čudež življenja in tudi jaz se veselim z njo. Stanovanjce bo kmalu urejeno in naša hiška bo prodana. In življenje bo lepše za vse. Naj živi pozitiva, ane ;)
Pozdravček!
Tole so foto spomini z mojega telefončka. Uganete, kje je to? :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar