Ne maram ga. Blatenja - javnega ali zasebnega. Če sem kdaj kogarkoli blatila, ali se mu je vsaj zdelo, da sem ga, naj mi pove. Lepo prosim. Se bom javno opravičila. Ker se mi zdi skrajno grdo. In (pre)globoko pod nivojem, na katerega sem se pripravljena spustiti. Pa naj gre za posredno ali neposredno, z imeni ali brez. Tisti, ki ga blatiš, itak ve, da so opazke namenjene njemu. Iz prejšnjih pogovorov, iz okoliščin... enostavno ve. In je resnično podlo. Še posebej, če gre za družinskega člana, priženjeno družino, prijatelja... skratka nekoga, s katerim boš tako ali drugače še dolgo imel opravka. Sploh, če ta oseba zate veliko naredi - dobrega, seveda. Se žrtvuje in trudi pomagati po najboljših močeh, pa če to (sebi in drugim) priznaš ali ne.
In ja, blatenje se te dotakne, pa čeprav veš, da je neutemeljeno. Preprosto zato, ker je krivično. Ampak itak se vse vrne. Zato se sekirali res ne bomo, ane? Glavno da vsak zase ve, da dela prave stvari s pravimi nameni in iz pravih razlogov.
V tem sivem hladnem dnevu pa dajmo nasmeške na obraz. In kmalu bo spet sonček in toplo! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar