Moje morje

Moje morje. Nemogoče, ker morje pa res ne more biti v zasebni lasti? Ja, ampak na moj način to gre. Naša družina ima že precej let v lasti stanovanje na otočku nekje na Hrvaškem. In vedno, ko grem v to stanovanje na počitnice, grem preprosto na morje. In ker sem od danes naprej ponosna lastnica 2/10 hiše, kar pomeni, da sem lastnica polovice stanovanja (druga polovica je v lasti mojega brata), torej lahko govorim, da grem na moje morje. :) Ha, evo vam filozofijo ;)
In to moje morje se je v zadnjih šestih mesecih zelo spremenilo. Skoraj do nerazpoznavnosti. Nova okna, nove napeljave, nove ploščice, ravne stene, nove barve, novo pohištvo. In še kaj. Lepo je. Zelo lepo. Večinoma smo vse delali sami. No, so delali. No dobro, tudi jaz nekaj malega. :) Več ali manj brez majstrov - OK, razen za tisto, kar pač res ne gre. V največji meri gre zasluga mojemu dragemu bratcu, ki je bil idejni vodja, organizator, delovodja, delavec, all in one, torej. Ampak ne smem pozabiti vseh sorodnikov, partnerjev sorodnikov, prijateljev in znancev, ki so nesebično pomagali pri prenovi. Hvala vsem. Predvsem hvala mamici za zelo veliko vredno darilo (no, pa se lahko hvalim, da mi je mamica dala stanovanje) in očku za delo, ki ga je vložil v prenovo.
Všeč mi je in vesela sem rezultata. Je bil že čas, da sem končno videla, kaj je nastalo.
In ja, verjetno ste ugotovili, da sem končnoooooo (pa čeprav le za vikend) prišla na svoj račun in dočakala morje. Žal v dokaj nepoletnem vremenu, ampak nekaj skokov in plavanja je pa le bilo.
V povezavi s temle mojim morjem obstaja še kako drugo razmišljanje, ampak ker je manj prijetno od te hvalnice in slavospeva, bo šlo v drugo objavo... Tale naj bo samo lepa. In oh in sploh. ;)