Včeraj sem jamrala. Danes sem vesela, da sem živa in da si želim živeti in da je tako tudi z mojimi najdražjimi. Včeraj si je moj sorodnik vzel življenje. Zakaj, ne ve nihče. No, vsaj tako so rekli. V bistvu ni pomembno. Ni ga več, očitno je obupal. Kaj se mora človeku zgoditi, da naredi kaj takega, ne vem. Niti nočem vedeti. Očitno mislijo, da jim bo bolje na drugi strani mavrice. Upam, da jim je res. Hudo mi je za tiste, ki ostanejo. Ne morem si predstavljati bolečine staršev, sorodnikov, partnerjev, vendar čutim z njimi. In je hudo tudi meni.
K. in D. želim vama vsa moč tega sveta, da bosta sčasoma prebolela vajino izgubo. Tebi, G., pa lahko rečem samo še počivaj v miru.
Each day is a gift, not a given right. (avtorja ne poznam, povzeto po E.)
7 komentarjev:
Nimam besed. Gospoda G sem komaj nekajkrat videla. Ampak če gre meni ob misli na tragedijo na bruhanje, si sploh ne predstavljam, kaj prestajata K in D. In punca.
In še to. Mogoče ga je kaj mučilo, pa niti bližnji tega niso vedeli? A ni to grozno?
Aja, kje si pa tale zadnji stavek dobila, mi je všeč.
Ja, tud jaz si ne predstavljam, ker je tudi mene groza. Ampak včeraj so se vsi kar dobro držali (sicer so svoje verjetno naredila pomirjevala, ampak vseeno).
Je pa res grozno, da te nekaj muči tako zelo, da si zato vzameš življenje, pa tega niti tvoji najdražji ne vejo.
Zadnji stavek sem prebrala na FB pri eni prijateljici. Meni je tudi full všeč ...
hud stavek, hud komad
http://www.youtube.com/watch?v=KKEUNgsQALs
lp, E.
o E., živjo :))) (kok smešn, k se tud js tko podpisujem, kukr da bi sama seb komentirala) ;)
maybe you do;)
Objavite komentar