Po tako dolgem obdobju, v katerem nisem našla časa (ne gre le za pomanjkanje časa, ampak tudi za pomanjkanje volje in utrujenosti) za novo objavo, je to edini naslov, ki si ga lahko zamislim.
V tem času sem začela ponovno hoditi na faks, kar ima svoje dobre in slabe strani, kot vse stvari v življenju. Dobro je to, da sem končno spet na (upam da dobri) poti, ki pelje do diplome, zaposlitve, plače, posledično do lastne štalce in svoje družinice. Čeprav bo trajalo še nekaj let, sem z vsakim dnem korak bližje do uresničitve teh ciljev in to me žene naprej. Dobro je tudi to, da mi je (zaenkrat) študij še precej zanimiv, kar je spodbudno glede na dejstvo, da je ponavadi 1. letnik najbolj dolgočasen od vseh in tudi to, da imam (zaenkrat) še dosti volje za spopadanje z obveznostmi. Slabe strani mojega študija so pravzaprav čista banalnost: zgodnje vstajanje, študijske obveznosti, učenje... Ampak to je pač življenje, naša realnost. Kako že pravijo - v delu je rešitev! ;) No, tudi Lubi se je ponovno podal med študijske klopi. Vpisal se je na magistrski študij s področja, ki ga že ves čas zanima - nepremičnine. Kar je pravzaprav super, ima pa tudi nekatere (zame prav boleče) posledice, katere bom morala čimprej sprejeti in ravno tako dojeti kot... življenje. Kažejo se v tem, da se precej malo vidiva, ko sva končno skupaj pa sva oba preutrujena in preveč brez energije za karkoli drugega kot skupno tuširanje in spanje. Hja... če ti čas z dragim predstavlja precejšen del motivacije za delo, to zna biti problem. Zaradi tega sva v preteklih tednih marsikakšen večer in tudi naslednji dan začinila s prepiri, ki so se (kot ponavadi) končali z mojim jokom. Sem pa prejšnji teden doživela rahlo katarzo, ko sva po dolgem času imeli s P. zares dolg, odkrit babji pogovor in sva prišli do prenekaterih ugotovitev - od tega, kako ženske kompliciramo, do tega, da je pravzaprav vsaka stvar za nekaj dobra... in da je tudi to, da sva trenutno z Lubijem oba ZELO zaposlena, velik korak k temu, da bova čimprej lahko ustvarila lastno življenje in družinico, za katero bova lahko brez (večjih) težav skrbela. In po tistem večeru sem boljše volje. Čeprav vem, da mi bo še velikokrat hudo, ko Lubija do poznih večernih ur ne bo domov, sem se odločila, da nama vsaj tistih skupnih trenutkov, ki so nama na voljo, ne bom uničila s trmo, žalostjo, jezo. Od tega slavnega pogovora s P. naprej sva z Lubijem preživela lep, čudovit teden z veliko pogovarjanja in nežnosti.
No, medtem, ko sem za nekaj časa izginila z obličja bloga, je Lubi praznoval tudi prav poseben rojstni dan, ki sta ga (obema) precej neprijetno začinila moja tašča- in tast-to-be. V podrobnosti o tem se ne bom spuščala, lahko pa povem le to, da sem za vse večne čase končala s sodelovanjem in dogovarjanjem z njima. Glede česarkoli.
V tem obdobju sem tudi kar korenito spremenila svoj imidž, zaradi česar me moja mala nečakinja S. ne prepozna več. Oziroma z mano ni več tako sproščena kot je bila. Ali pa me samo malo heca, ko se mi tako navihano smehlja in postrani gleda iz očijevega naročja ;) Upam, da se me bo navadila, ko bova spet kaj več skupaj. Ne bom pa pozabila, kako mi je nekega dne pred mojo stilsko preobrazbo, ko sem prišla k njej z novimi očali, rekla: ¨Lepa očala maš, nova so!.¨ Oooo, miška mala, hvala, si najbolj prijazno in pozorno bitjece na planetu!
Tako, to je strnjeno poročilo o dogajanju preteklih tednov, mogoče mi bo sedaj uspelo spet kaj bolj redno pisati.
Zdaj pa grem... čakat vikend ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar