Morje ;)

Kako so malčki kjut... In kako si oni predstavljajo biti na morju. Moja mala nečakinja S. odpre vrata, stopi skozi njih in reče: ''Adijo!''. In jo vprašamo: ''Ja, kam pa greš?''. Pa ona: ''Na moje (beri morje)!'' Potem pa mi: ''Ja super, kaj boš pa delala tam?''. Hmmm... kakšen odgovor pričakujete? Zagotovo napačnega ;) To malo sončece je odgovorilo: ''Čičala pa jedla!''. Hja, saj je kar blizu popolnega preživljanja dopusta ;)))
Love her so much.
Čeprav ima ona očitno rajši mojega Lubija kot mene, ker mi od ust trga večerjo, da jo da njemu ;) - govorim o plastični večerji, ki jo pripravlja v svoji mini kuhinjici, ampak meni nakloni samo pesto (presto), Lubiju pa zezk (zrezek), ibo (ribo), kajuzo (koruzo) in kjuh (kruh). Ko jo vprašam, kaj bo meni skuhala, mi že skoraj da koruzo iz pečice, ko se naenkrat zgrožena spomni: ''Neee, kajuzo za M*** pečem!''. No, pa imam ;) Že tako majhne punčke vidijo, kako je moj Lubi super ;)

Bitka

Že nekaj časa se zbira v meni ta določena misel za na blog. Pa se mi je vedno izmikala, ko sem začela pisati. Zato, ker se jo trudim potiskati stran in ne vleči na plano, takrat ko pa z vso močjo (kljub moji protivolji) udari, nimam volje za blogganje.
Torej, vsake toliko časa v meni divja boj, v katerem padajo žrtve. Žrtve moje lastne omejenosti, slabe samopodobe, NEsamozavesti in nizkega samospoštovanja. Gre za boj med razumom in jasnimi dejstvi ter med temi nesmisli, ki me popadejo. Pojavljajo se misli, kot npr.: ¨Sem prva izbira ali le nadomestek?¨, ali pa ¨Če bi danes izbiral med mano in ..., bi izbral mene?¨ itd. Ko se ta zlodej v meni spet skrije, so odgovori na dlani. Vem, kaj čuti do mene, ker se vidi.
Vse te misli (verjetno) izvirajo iz dejstva, da SOVRAŽIM bivše (utemeljenega razloga za take misli NIMAM - to poudarjam, ker si najboljši!). Moje mnenje je, da so bivši stvar preteklosti in edino pravilno je, da v preteklosti tudi ostanejo. Popolnoma, brez stegovanja lovk v sedanjost. Naj dajo MIR. Tudi ob rojstnih dnevih, praznikih in ostalih podobnih priložnostih. Ja, tudi takrat, prosim, MIR. Za vse to (in še mnogo več) so imeli svojo priložnost. Pa so jo (očitno) zapravili, tako ali drugače. Zato naj živijo s tem in naj nas pustijo v miru živeti. Za vsa ta voščila in podobne zadeve smo sedaj tu mi, oni naj si za to najdejo druge ljudi. Mi želimo (predvsem) take posebne dni preživeti srečno, na svoj način, bivši tukaj nimajo kaj iskati.
A bi kdo z mano ustanovil Društvo za boj proti bivšim? ;)

Držim pesti

Za nekoga, ki mi sicer ni najbolj pri srcu, a mu vseeno privoščim to srečo. Ker vem, da si jo želita in ker vem, da bi se meni na njenem (oz. njunem) mestu trgalo srce. Na najdrobnejše koščke. Zato upam in držim pesti, da tokrat umetna oploditev uspe.
Če lahko moje stisnjene fige kaj pripomorejo k novemu čudovitemu bitjecu, je to najmanj, kar lahko storim.
Don't give up.

Ljudje

Nekateri res nimajo pošlihtanih stvari v glavi. Npr. tega, zakaj hodijo na faks. Res jim ni jasno. Pridejo na predavanje, zamuda je obvezna. Potem ropotajo s stoli, preden jim uspe sesti. Potem pa začnejo na vse pretege klepetati. Niti na misel jim ne pride, da bi predavanje dejansko poslušali. In zaradi neznosnega šundra, ki ga povzročajo, tudi nam, ki hodimo na faks prav čisto zares zato, da bi se kaj naučili in naredili dobre zapiske, koncetracija pade na (če ne celo pod) ničlo. In tako tudi mi samo še sedimo in buljimo v predavatelja. Zares koristno in produktivno porabljen čas. Čisto vseeno bi bilo, če bi ostala doma, ker od takega predavanja ne odnesem ničesar. Ne vem, a ljudje ne dojamejo, da če hodijo take zganjat na faks, da bi bilo veliko bolje, če jih ne bi bilo? A nimajo nič boljšega za počet, kot tam metati stran svojega in predvsem našega časa? Do konca sebično in neodgovorno. In butasto do amena. Naj se hodijo pogovarjat raje na kavice, na svež zrak, kamorkoli, ne na faks zabijat svojega in našega časa. Danes so me res razjezili, ti t.i. kolegi. Svašta. Ja, petek je, ja tudi jaz bi raje klepetala s prijatelji in se zabavala po svoje. Ampak na faks pa vseeno hodim z razlogom. Zase, ne zato da je predavalnica bolj polna. In zato sem zares popolnoma besna, ko zaradi ljudi, ki nimajo vseh pik na svojem mestu v glavi, petkovo jutro in dopoldne presedim na faksu, brez učinka. Grrrrrr.
OK, mislim, da sem izpadla totalno piflarska, ampak ker sem eno leto faksa že zabluzila, res ne bi rada še kakšnega. Imam boljše cilje, zato se tudi trudim, da sem na predavanjih prisotna. V vseh pomenih besede, ne le fizično. Upam, da bodo tudi kolegi kmalu dojeli, zakaj so tam. Optimistično?
Seveda, saj je petek ;)
Šibam čakat Lubija in potem v naš gorski raj ;)

Misel dneva

Največja ovira za srečo je, da človek pričakuje preveliko srečo.
(Bernard Le Bouvier de Fontenelle)

Tole čudovito misel sem pravkar prebrala na mojem priljubljenem blogu in sem si rekla, da jo moram nujno nekam zapisati. Blog se mi zdi za to nadvse primeren, saj tako lepe misli delim tudi z drugimi.

P.S. Waw, danes kar 2 objavi ;)

Malo mešano (pa ne na žaru;))

Po tako dolgem obdobju, v katerem nisem našla časa (ne gre le za pomanjkanje časa, ampak tudi za pomanjkanje volje in utrujenosti) za novo objavo, je to edini naslov, ki si ga lahko zamislim.
V tem času sem začela ponovno hoditi na faks, kar ima svoje dobre in slabe strani, kot vse stvari v življenju. Dobro je to, da sem končno spet na (upam da dobri) poti, ki pelje do diplome, zaposlitve, plače, posledično do lastne štalce in svoje družinice. Čeprav bo trajalo še nekaj let, sem z vsakim dnem korak bližje do uresničitve teh ciljev in to me žene naprej. Dobro je tudi to, da mi je (zaenkrat) študij še precej zanimiv, kar je spodbudno glede na dejstvo, da je ponavadi 1. letnik najbolj dolgočasen od vseh in tudi to, da imam (zaenkrat) še dosti volje za spopadanje z obveznostmi. Slabe strani mojega študija so pravzaprav čista banalnost: zgodnje vstajanje, študijske obveznosti, učenje... Ampak to je pač življenje, naša realnost. Kako že pravijo - v delu je rešitev! ;) No, tudi Lubi se je ponovno podal med študijske klopi. Vpisal se je na magistrski študij s področja, ki ga že ves čas zanima - nepremičnine. Kar je pravzaprav super, ima pa tudi nekatere (zame prav boleče) posledice, katere bom morala čimprej sprejeti in ravno tako dojeti kot... življenje. Kažejo se v tem, da se precej malo vidiva, ko sva končno skupaj pa sva oba preutrujena in preveč brez energije za karkoli drugega kot skupno tuširanje in spanje. Hja... če ti čas z dragim predstavlja precejšen del motivacije za delo, to zna biti problem. Zaradi tega sva v preteklih tednih marsikakšen večer in tudi naslednji dan začinila s prepiri, ki so se (kot ponavadi) končali z mojim jokom. Sem pa prejšnji teden doživela rahlo katarzo, ko sva po dolgem času imeli s P. zares dolg, odkrit babji pogovor in sva prišli do prenekaterih ugotovitev - od tega, kako ženske kompliciramo, do tega, da je pravzaprav vsaka stvar za nekaj dobra... in da je tudi to, da sva trenutno z Lubijem oba ZELO zaposlena, velik korak k temu, da bova čimprej lahko ustvarila lastno življenje in družinico, za katero bova lahko brez (večjih) težav skrbela. In po tistem večeru sem boljše volje. Čeprav vem, da mi bo še velikokrat hudo, ko Lubija do poznih večernih ur ne bo domov, sem se odločila, da nama vsaj tistih skupnih trenutkov, ki so nama na voljo, ne bom uničila s trmo, žalostjo, jezo. Od tega slavnega pogovora s P. naprej sva z Lubijem preživela lep, čudovit teden z veliko pogovarjanja in nežnosti.
No, medtem, ko sem za nekaj časa izginila z obličja bloga, je Lubi praznoval tudi prav poseben rojstni dan, ki sta ga (obema) precej neprijetno začinila moja tašča- in tast-to-be. V podrobnosti o tem se ne bom spuščala, lahko pa povem le to, da sem za vse večne čase končala s sodelovanjem in dogovarjanjem z njima. Glede česarkoli.
V tem obdobju sem tudi kar korenito spremenila svoj imidž, zaradi česar me moja mala nečakinja S. ne prepozna več. Oziroma z mano ni več tako sproščena kot je bila. Ali pa me samo malo heca, ko se mi tako navihano smehlja in postrani gleda iz očijevega naročja ;) Upam, da se me bo navadila, ko bova spet kaj več skupaj. Ne bom pa pozabila, kako mi je nekega dne pred mojo stilsko preobrazbo, ko sem prišla k njej z novimi očali, rekla: ¨Lepa očala maš, nova so!.¨ Oooo, miška mala, hvala, si najbolj prijazno in pozorno bitjece na planetu!

Tako, to je strnjeno poročilo o dogajanju preteklih tednov, mogoče mi bo sedaj uspelo spet kaj bolj redno pisati.

Zdaj pa grem... čakat vikend ;)